Administrative court dismisses lawsuit against water permit denial for land filling on second-order riverbed.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega soglasja za nasipanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu vodotoka 2. reda na zemljišču s parc. št. ... in ..., k. o. ..., na območju Mestne občine Ljubljana in odločil, da v tem postopku stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik z vlogo z dne 26. 4. 2021 vložil zahtevek za izdajo navedenega soglasja. Organ je ugotovil, da se predmetno območje nahaja na poplavno ogroženem območju v razredu majhne in preostale poplavne nevarnosti, na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, katerega vodno zemljišče je del Vodnega katastra, in na vodovarstvenem območju (režim 3). Ker gre v tem primeru za nasutje in utrditev zemljišča, ki se nahaja na poplavno ogroženem območju ter na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je glede na 86. in 37. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) prepovedano, je organ tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega soglasja na podlagi osmega odstavka 153. člena ZV-1 zavrnil.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da prvostopenjski organ ni zadostno utemeljil prepovedi posega po 86. členu ZV-1 in da se ni opredelil do tožnikovega predloga o terenskem ogledu lokacije posega, vendar to na odločitev nima vpliva, ker za zavrnitev tožnikove vloge zadostuje že ugotovitev, da ni izpolnjen pogoj za uvrstitev posega med izjeme, ki jih dovoljuje 37. člena ZV-1.

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta mu bili v postopku kršeni lastninska pravica in pravica enakosti pred zakonom. Na obravnavani zemljišči je spomladi 2021 navozil predelani gradbeni material in izvedel izravnavo zemljišč. Pred posegom sta bili zemljišči neuporabni, kot lastnik pa je dolžan skrbeti za svoja zemljišča. Njegov namen ni sprememba konfiguracije zemljišča, ampak ureditev in usposobitev zemljišča za namensko uporabo. Navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bo zaradi izvedene ureditve prišlo do trajnega ali začasnega vpliva na vodni režim ali stanje voda. Iz fotografije je razvidno, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču. Če je bilo za ureditev sosednjega zemljišča izdano soglasje, je organ spregledal kršitev 14. člena Ustave. Glede na to predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjski organ je zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo vodnega soglasja oprl na drugi odstavek 86. in na 37. člen ZV-1. Po drugem odstavku 86. člena ZV-1 so na poplavnem območju prepovedane vse dejavnosti in vsi posegi v prostor, ki imajo lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode, vodna ali priobalna zemljišča ali povečujejo poplavno ogroženost območja, razen posegov, ki so namenjeni varstvu pred škodljivim delovanjem voda.

7. Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ ni obrazložil, ali ima obravnavani tožnikov poseg v tem primeru lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode, vodna ali priobalna zemljišča oziroma ali povečuje poplavno ogroženost območja oziroma, ali gre morebiti za poseg, namenjen varstvu pred škodljivim delovanjem voda, kot to zahteva drugi odstavek 86. člena ZV-1. To presojo bi moral opraviti, da bi lahko sploh odločil, ali je predmetni poseg v prostor na poplavnem območju (kar je med strankami nesporno) po drugem odstavku 86. člena ZV-1, na katerega se sklicuje, dopusten ali ne. Zato se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Prav tako se organ tudi ni opredelil do tožnikovega dokaznega predloga o ogledu na kraju samem. Navedene pomanjkljivosti je sicer ugotovil drugostopenjski organ, vendar jih v pritožbenem postopku ni saniral, čeprav ima za to vsa pooblastila v določbah 251., 252. in 253. člena ZUP.

8. Se je pa prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi oprl tudi na 37. člen ZV-1. Ta v prvem odstavku določa, da na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen za: 1. gradnjo objektov javne infrastrukture, komunalne infrastrukture in komunalnih priključkov na javno infrastrukturo ter z gradnjo objektov javne infrastrukture neposredno povezane ureditve, ki se načrtujejo na podlagi predpisov s področja umeščanja prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, če izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka tega člena, 2. gradnjo objektov grajenega javnega dobra po tem ali drugih zakonih, 3. ukrepe, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, 4. ukrepe, ki se nanašajo na ohranjanje narave, 5. gradnjo objektov, potrebnih za rabo voda, ki jih je za izvajanje posebne rabe vode nujno zgraditi na vodnem oziroma priobalnem zemljišču (npr. objekt za zajem ali izpust vode), zagotovitev varnosti plovbe in zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih, 6. gradnjo objektov, namenjenih varstvu voda pred onesnaženjem, in 7. gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije.

9. Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil. Skladno s prej citiranim prvim odstavkom 37. člena ZV-1 namreč na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v primeru katere od izjem, ki so taksativno navedene v tem členu. Nasipavanje in utrjevanje zemljišča pa ne predstavlja izjeme po 37. členu ZV-1 oziroma ne gre za tak poseg, ki bi bil na vodnem in priobalnem zemljišču skladno s 37. členom ZV-1 dovoljen. Poleg tega tožnik niti ne trdi, da bi šlo v obravnavani zadevi za izjemo po 37. členu ZV-1.

10. Ker je torej prvostopenjski organ izpodbijano odločitev pravilno oprl na 37. člen ZV-1, prej navedene bistvene kršitve določb postopka v zvezi s prepovedjo posega po drugem odstavku 86. člena ZV-1 na odločitev v tem primeru niso vplivale. Za zavrnitev izdaje vodnega soglasja za obravnavani poseg namreč zadostuje že ugotovitev, da ta poseg na podlagi 37. člena ZV-1 ni dovoljen. Skladno s 37. členom ZV-1 pa organu ni treba ugotavljati, ali bi imel obravnavani poseg trajen ali začasen vpliv na vodni režim ali stanje voda, kot navaja tožnik. Po povedanem so zato tudi pavšalni tožbeni očitki o kršitvah lastninske pravice in pravice enakosti pred zakonom neutemeljeni. Za odločitev v tej zadevi so brezpredmetni tudi tožnikovi ugovori glede posega na sosednjem zemljišču.

11. Po obrazloženem je torej upravni organ imel pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja v osmem odstavku 153. člena ZV-1, ob upoštevanju 37. člena ZV-1, po katerem na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen za tam naštete izjeme, ki pa v tem primeru, kot rečeno, niso podane.

12. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se stranki skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pisno odpovedali glavni obravnavi.