Appeal dismissed; involuntary psychiatric hold upheld due to impaired reality testing and inability to control behavior.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Zadržana oseba do svojega stanja ni kritična in se poslabšanja stanja ne zaveda, kar kaže na moteno presojo realnosti in nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja.

Višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi. Zoper sklep iz 65. člena ZDZdr se namreč lahko pritožijo oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba ali psihiatrična bolnišnica. Vročitev sklepa odvetnici še ni izkazana, tako presoja, ali je rok za vložitev pritožbe zanjo že iztekel, ni mogoča. To pomeni, da je možno, da bo sodišče prejelo še njeno pritožbo. Učinek pravnomočnosti sklepa bo torej nastopil, ko bo iztekel rok za njeno pritožbo (če ta ne bo vložena) ali pa, ko bo višje sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka sklepa) in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike, najdlje do 9. 8. 2024 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov laično pritožuje pridržana oseba. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zgolj zoper II. točko izreka. Navaja, da nasprotuje obdobju zadržanja, saj bi morala biti prejšnji teden na lastni poroki, ta teden pa na stikih s hčerko v Avstriji. Ne ogroža svojega ali tujega življenja, nima porušene realitetne kontrole pod vplivom bolezenskih simptomov in dezorganiziranega vedenja in mišljenja. Ne drži, da bi se ogrožala s tem, ko ne jemlje zdravil. Funkcionira normalno in ima večinoma stalno službo, saj dela na daljavo za tuji podjetji. Ni v manični fazi, želi le pomagati svojemu bodočemu možu. Je delovna ženska, denarja ima dovolj, njene osebne stvari se ne tičejo nikogar. Zapornik, ki ga namerava rešiti, je njen sedanji partner.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 1. odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ter vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (predvsem s pomočjo izvedenke medicinske stroke s področja psihiatrije) ugotovilo, da gre pri zadržani osebi za akutno poslabšanje bipolarne afektivne motnje, trenutna faza je manična s psihotičnimi simptomi, torej za hudo in kronično duševno bolezen. Ugotovilo je tudi, da zadržana oseba pod vplivom bolezensko spremenjene in motene presoje realnosti ni sposobna obvladovati svojega ravnanja.

6. Ugotovitvam o duševni motnji in z njo povezani hudo moteni presoji realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje pritožba konkretizirano ne nasprotuje; pritožbeno sodišče pa kršitev določb postopka ali zmotne uporabe materialnega prava ob tem zaključku sodišča prve stopnje ne najde. Pritožnica sicer navaja, da funkcionira normalno. Vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da gre za stališče, ki je posledica bolezensko hudo motene presoje realnosti, ki je bila v postopku ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja, na katerega odvetnica zadržane osebe ni podala pripomb. Teh ugotovitev pritožnica zgolj z pavšalnim nasprotovanjem, brez logičnih vsebinskih pojasnil (npr. glede trditev, da dela na daljavo za dve tuji podjetji, da bi morala biti prejšnji teden na lastni poroki in ta teden na stikih s hčerko v Avstriji), ne uspe izpodbiti. V pritožbi podana pojasnila se tudi razlikujejo od pojasnil, podanih v okviru postopka pred sodiščem prve stopnje. To pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju o pravilnosti ugotovitve, da zadržana oseba do svojega stanja ni kritična in se poslabšanja stanja ne zaveda, kar kaže na moteno presojo realnosti in nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da zadržana oseba zaradi porušene realitetne kontrole pod vplivom bolezenskih simptomov ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje, saj se ob dezorganiziranem vedenju in mišljenju lahko ogroža v prometu in v vremenskih okoliščinah, v katerih ne bi poskrbela za ustrezno hidracijo 1 , kar predstavlja življenjsko ogrožanje. Nadalje je ugotovilo, da zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju hudo ogroža svoje zdravje, s čimer se bolezen kronificira in v možganih povzroči nepovratne strukturne spremembe, ki osebo invalidizirajo in povzročijo sekundarni kognitivni upad in hud upad funkcionalnosti. Istočasno se slabša odziv na zdravljenje z zdravili in s tem možnost remisije, torej stanja brez simptomov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da bi zadržana oseba ob manični fazi bolezni lahko, ob prepričanju, da je sposobna rešiti osebo iz zapora v tuji državi, sebi povzročila večjo premoženjsko škodo zaradi plačila odvetnika (v času prejšnjega poslabšanja bolezni, leta 2023, si je povzročila preko 20.000 EUR dolgov), prav tako pa bi si povzročila socialno škodo. Tudi teh ugotovitev pritožnica, zgolj z nekonkretiziranim nestrinjanjem z njimi, ni uspela izpodbiti.

8. Ob hudo moteni presoji realnosti in v tej fazi bolezni ne gre za situacijo, ko se pridržana oseba svojega duševnega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, oziroma sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zadržana oseba nekritična do opustitve jemanja zdravil, decidirano je ob sprejemu kot tudi v okviru zaslišanja izjavila, da zdravil ne rabi in da jih je vrgla proč. Prav tako je povedala, da meni, da ji marihuana koristi bolje od zdravil. Zaradi akutnosti in resnosti trenutnega stanja se zadržana oseba dejanskih prvin svojega duševnega stanja, njegove resnosti in nevarnosti torej ne zaveda in zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. 2

9. Ugotovitve o hujšem ogrožanju svojega zdravja in možnosti povzročanja hude premoženjske škode sebi, kar je pri zadržani osebi posledica izkazane duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, potrjujejo tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da pomoč zadržani osebi z drugimi (manj omejujočimi) oblikami pomoči ne bi bila uspešna. Kot že izpostavljeno, zadržana oseba ni kritična do nujnosti jemanja predpisane terapije, brez zdravljenja pa se bo bolezen in z njo opisano ogrožanje dodatno slabšalo. Sodišče prve stopnje je ustrezno določilo tudi rok trajanja zadržanja; pri tem je sledilo mnenju izvedenke o potrebnem času za začetek učinkovanja zdravil.

10. Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, ima z izpodbijanim sklepom določen poseg v ustavnopravno varovane pravice zadržane osebe potrebno zakonsko podlago.

11. Pritožba torej ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odstavkom 67. člena ZDZdr). Ob tem višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi. Zoper sklep iz 65. člena ZDZdr (kot je obravnavani) se namreč lahko pritožijo oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba ali psihiatrična bolnišnica. Vročitev sklepa odvetnici še ni izkazana, tako presoja, ali je rok za vložitev pritožbe zanjo že iztekel, ni mogoča. To pomeni, da je možno, da bo sodišče prejelo še njeno pritožbo. Učinek pravnomočnosti sklepa bo torej nastopil, ko bo iztekel rok za njeno pritožbo (če ta ne bo vložena) ali pa, ko bo višje sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi. Zaradi nujnosti zadeve in zahteve 3. odstavka 67. člena ZDZdr je pritožbeno sodišče o pritožbi zadržane osebe kljub prej opisanemu nemudoma odločilo. 3 Pri zadržanju osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve gre namreč za resen poseg v ustavne pravice, zaradi česar sodišče ocenjuje, da bi bila z ustavo neskladna razlaga določbe 3. odstavka 67. člena ZDZdr, po kateri bi se z obravnavo pritožbe čakalo do tedaj, ko bo sklep vročen (in bo iztekel pritožbeni rok) vsem, ki imajo v skladu z določbo 1. odstavka 67. člena ZDZdr pravico do pritožbe.

1 Lahko bi prišlo do dehidracije ter tveganja vročinskega udara.

2 Prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015, II Cp 1960/2016, I Cp 439/2017 in druge.

3 Tako je Višje sodišče v Ljubljani v smiselno enaki situaciji ravnalo že v zadevah I Cp 2086/2014, I Cp 1757/2015 in I Cp 2748/2016 in drugih.