Appeal allowed: Court permits installment court fees post-process for partial success cases under ZST-1.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, quashing the first-instance decision that rejected the plaintiff's request for installment court fees. Although the plaintiff partially succeeded in the proceedings and was subsequently ordered to pay a portion of the court fee, the court held that Article 15(4) of the Court Fees Act does not prohibit installment payments. The court ruled that the general provision for installment payments in Article 11 of the same Act applies to all fees unless explicitly excluded, and the plaintiff's financial situation warrants this relief regardless of the procedural stage.
Legislator headnote
AI generatedArticle 11 of the Court Fees Act; Article 15(4) of the Court Fees Act: The general right to request installment payment of court fees applies to all fees unless specifically excluded, and a subsequent order to pay a portion of the fee due to partial success does not preclude installment arrangements for the remaining balance.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Tudi v primeru, ko je stranki naloženo plačilo sodne takse naknadno, zaradi delnega uspeha v postopku in kasneje pridobljenega (dodatnega) premoženja, ni razloga v določbah ZST-1, ki bi stranki preprečeval obročno plačilo sodne takse. Četrti odstavek 15. člena ZST-1 zgolj določa, da stranka v primeru delnega uspeha, ta del takse mora plačati. Tudi obročno plačilo sodne takse pa pomeni plačilo takse.
[OBRAZLOŽITEV]
Dosedanji potek postopka
1. Sodišče prve stopnje je 19. 1. 2024 na podlagi četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) izdalo plačilni nalog, zoper katerega je tožnica vložila ugovor. Ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo. Po vloženi pritožbi je naslovno sodišče ugovoru ugodilo in razveljavilo plačilni nalog. Ugotovilo je drugačno višino sodne takse za vloženo tožbo v znesku 708,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato dne 6. 5. 2024 izdalo nov plačilni nalog. Tožnica je nato dne 10. 5. 2024 vložila predlog za obročno plačilo (te) sodne takse.
2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse.
Povzetek pritožbenih navedb
3. Tožnica v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
4. Premoženje, ki ga je tožnica pridobila v postopku, je porabila za poplačilo dolgov. Nima sredstev, da bi lahko sodno takso plačala v enkratnem znesku. Uporaba določbe 11. člena ZST-1 ni izključena, tudi če je pravdni postopek že končan. Ni podlage za razlikovanje oseb slabega premoženjskega stanja glede na stadij postopka. Treba je upoštevati finančno stanje tožnice v času odmere sodne takse. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z namenom določb o obročnem plačilu.
Odločitev o pritožbi
5. Pritožba je utemeljena.
Presoja pritožbenega sodišča
6. Tožnica je bila v tem pravdnem postopku oproščena plačila sodnih taks. V postopku je po sklenjeni sodni poravnavi delno uspela. Zaradi delnega uspeha je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 po uradni dolžnosti izdalo plačilni nalog za del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks.
7. Po izdanem plačilnem nalogu je tožnica pravočasno vložila predlog za obročno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je tožničin predlog zmotno zavrglo. Napačno je navedlo, da 15. člen ZST-1 nima posebnih določb o obročnem plačilu sodne takse, ki je stranki naložena v plačilo po koncu postopka, zato takšen predlog ni dovoljen.
8. Možnost obročnega plačila sodne takse že na splošno določa 11. člen ZST-1. Obseg veljavnosti sklepa o obročnem plačilu taks določa prvi odstavek 13. člena ZST-1. Velja za vse takse, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. V konkretnem primeru je bila tožnici naložena v plačilo sodna taksa za vloženo tožbo po tar. št. 1112. Za navedeno takso zato tožnica lahko zaprosi za obročno plačilo.
9. Tudi v primeru, ko je stranki naloženo plačilo sodne takse naknadno, zaradi delnega uspeha v postopku in kasneje pridobljenega (dodatnega) premoženja, ni razloga v določbah ZST-1, ki bi stranki preprečeval obročno plačilo sodne takse. Četrti odstavek 15. člena ZST-1 zgolj določa, da stranka v primeru delnega uspeha, ta del takse mora plačati. Tudi obročno plačilo sodne takse pa pomeni plačilo takse.
10. Tožnica pravilno izpostavlja namen obročnega plačila sodnih taks, ki je v tem, da se ugotovi, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja upoštevajo pri izračunu. V primeru slabega premoženjskega stanja stranke, ki je delno uspela v postopku, ni utemeljenega razloga, da ji sodišče ne bi dovolilo obročnega plačila, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (ne glede na fazo postopka). Takšna razlaga sledi namenu zakonskih določb o obročnem plačilu sodne takse in ustavnemu načelu socialne države.
11. Četudi 15. člen ZST-1 nima posebne določbe o obročnem plačilu sodne takse, lahko stranka na splošno za vse takse, razen za tiste, ki jih prvi odstavek 13. člena ZST-1 izrecno izključuje, zaprosi za obročno plačilo.
12. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ugotoviti, kakšno je premoženjsko stanje tožnice in njenih družinskih članov in vsebinsko odločiti o utemeljenosti tožničinega predloga.
Odločitev pritožbenega sodišča
13. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).
14. Ker o tožničinem predlogu vsebinsko še ni bilo odločeno, bi bila tožnici kršena pravica do pritožbe, če bi bilo o tem prvič odločeno na pritožbeni ravni. To je narekovalo vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.