Appeal dismissed; default judgment upheld where employer's silence validates employee's claim for indefinite-term contract conversion.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Ker se zaradi pasivnosti toženke, ki na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na tožbene navedbe ni bil podan, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena nezakonito. Zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (56. členZDR-1). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je med tožnikom in toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik III z dne 6. 10. 2023 nezakonito sklenjena za določen čas, zato se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 31. 12. 2023, temveč še vedno traja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati neprekinjeno delovno razmerje od 31. 12. 2023 do vrnitve na delo, ga za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja in mu izplačati nadomestila plače. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je nastopila fikcija vročitve tožbe že 10. 2. 2024. Pojasnjuje, da je bila o prispeli pošiljki obveščena 26. 1. 2024, vendar pa je pismonoša na obvestilu napisal, da lahko pismo prevzame na pošti v 15 dneh od 29. 1. 2024 dalje. Zato je utemeljeno štela, da ji rok za prevzem pošiljke teče od 29. 1. 2024 dalje in ne že od 26. 1. 2024 dalje. Tako je utemeljeno štela, da lahko pošiljko prevzame na dan 12. 2. 2024, ko jo je tudi dejansko prejela v poštni predal. Ker je prava neuka stranka, ni imela razloga, da datuma 29. 2. 2024 ne bi štela kot prvega dne teka 15 dnevnega roka. Navaja še, da tudi sicer niso podani razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj tožnik za svoje trditve o trajni potrebi po delu ni navedel nobenih dokazov. Tožbene navedbe so tudi v nasprotju s tožbenim zahtevkom, saj tožnik trdi, da ne ve, zakaj ni dobil pogodbe za nedoločen čas in to pripisuje osebnim zameram. Tožnik ne navede nobenih okoliščin, da je bilo njegovo delo še potrebno. Zato meni, da njegova trditvena podlaga ni zadostna in da tožbeni zahtevek ni sklepčen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so v tej zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.).

6. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno. Toženka v pritožbi priznava, da je bila o prispeli pošiljki (tožbi in opozorilu glede vložitve odgovora na tožbo) obveščena dne 26. 1. 2024, kot je razvidno tudi iz vročilnic v spisu in kar je v tej zadevi bistveno. Ker toženka v roku 15 dni od prejema tega obvestila pisanja na pošti ni dvignila, se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ji je bila tožba vročena dne 10. 2. 2024 (t. i. fikcija vročitve). Rok za odgovor na tožbo se je tako iztekel 26. 2. 2024. Odgovor na tožbo, ki ga je toženka vložila 27. 2. 2024, je bil torej vložen prepozno.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da je pismonoša na obvestilu o prispelem pismu navedel, da lahko toženka pismo na pošti prevzame od 29. 1. 2024 dalje (zaradi česar naj bi bila po pritožbenem stališču tožba toženki vročena s fikcijo šele dne 12. 2. 2024, ko jo je dejansko tudi prejela v hišni predalčnik, odgovor na tožbo pa naj bi bil tako vložen pravočasno). Kot že toženka sama ugotavlja v pritožbi, je bil 26. 1. 2024, ko je bil opravljen poskus vročitve, petek, v soboto in nedeljo pa je pošta, kjer prevzema pošiljke, zaprta, kar pojasnjuje v pritožbi izpostavljeni datum, ki ga je zapisal vročevalec. Ne gre spregledati, da je vročevalec na istem obvestilu navedel tudi, da lahko toženka pisanje na pošti prevzame že danes - torej dne 26. 1. 2024. Poleg navedenega je bil na zadnji strani obvestila o prispelem pismu z dne 26. 1. 2024 natisnjen pravni pouk, da če pismo v roku ne bo prevzeto, bo sodišče štelo, da je vročitev opravljena po poteku tega roka; po poteku tega roka pa bo pismo puščeno v hišnem predalčniku; pri čemer se ta pravni pouk sklicuje na določila 142. člena ZPP, ki urejajo (tudi) fikcijo vročitve. Obvestila o prispelem pismu so tipska, 1 kar pomeni, da je bil tak pravni pouk tudi na konkretnem obvestilu za toženko. Toženka je bila torej 26. 1. 2024 seznanjena, da je prejela sodno pisanje in da mora to pisanje na pošti prevzeti v roku 15 dni od prejema obvestila o prispelem pismu, sicer se ji bo štelo za vročeno s potekom tega roka. Tožba je bila tako toženki pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nezadostni trditveni podlagi in nesklepčni tožbi. Tožnik je navedel, da pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela; da ta razlog ni obstajal ne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne kasneje; da toženka na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen (skladiščnik), ves čas potrebuje delavca, saj gre za osnovno delo pri toženki; in da toženka po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja za delo, ki ga je opravljal tožnik, išče novega delavca.

9. Ker se zaradi pasivnosti toženke, ki na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na tožbene navedbe ni bil podan, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena nezakonito. Zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik za svoje trditve o trajni potrebi po delu ni navedel nobenih dokazov. Tožnik je namreč predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče ter predložil listinske dokaze. A navedeno, glede na to, da so bili v tej zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, niti ni bistveno. Bistveno je namreč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 318. člena ZPP).

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Temeljijo na drugem odstavku 12. člena Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 49/2017.