Co-ownership usage fee claim partially allowed; court remands disputed land portion for new trial.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila zneska 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 8. 2021 dalje do plačila in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. točki izreka glede plačila zneska 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 8. 2021 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Med dvema skrajnima položajema, in sicer tem, da solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastniškega deleža, ter tem, da ga je drugi solastnik samovoljno izključil iz uporabe, obstaja kopica vmesnih (tudi mejnih) položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od okoliščin konkretne zadeve. Položaj in ravnanja obeh strank je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava, tj. prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni plača znesek 2.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 8. 2021 dalje do plačila ter povrne pravdne stroške z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter odločilo, da je dolžna tožnica tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja dele izpovedi pravdnih strank in prič ter navaja, da je na podlagi le-teh mogoče ugotoviti, da tožnica ni bila seznanjena z dotedanjim načinom uporabe dvorišča in kleti, saj ji je bilo s strani nepremičninskega agenta predočeno drugačno stanje od tistega, ki se je izkazalo po vselitvi; da je toženec kosil dvorišče, kar pomeni, da je uničil tožničino drevo in pokosil njene rože, ter da se ni odzval niti na dopisa tožnice iz leta 2015 in iz leta 2020 niti na dopis njenega pooblaščenca iz leta 2021. Tožnica je torej dvorišče poskušala uporabljati, vendar ji je toženec to s svojim aktivnim ravnanjem preprečil, kasneje pa se na pozive za rešitev problematike uporabe dvorišča ni odzival in je ostal popolnoma pasiven, dvorišče (tudi del, ki bi sicer pripadel tožnici) pa je še naprej kosil. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je tožnica bila in je še vedno prikrajšana za izključno uporabo sorazmernega dela dvorišča, kar je posledica aktivnega preprečevanja toženca v obliki njegovega konkludentnega ravnanja (košnja trave), ko je uporabljal (kosil) tudi del, ki bi sicer pripadal tožnici, in ignoriranja reševanja obravnavane problematike, pri čemer tožnica v takšno prikrajšanje ni privolila. S tem so po mnenju pritožbe izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev neupravičene obogatitve s strani toženca na škodo tožnice.

Glede odškodninskega zahtevka še navaja, da je toženec s tem, ko je redno kosil travo, ravnal protipravno, tožnici pa s tem onemogočil izključno uporabo dela dvorišča, zaradi česar je tožnici nastala škoda v obliki nemožnosti izključne uporabe dela dvorišča.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih absolutnih bistvenih kršitev ni podana, je pa sodišče prve stopnje v določenem delu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Tožnica v predmetni zadevi zahteva plačilo uporabnine oziroma odškodnine.

7. Po 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem na drugi ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila pa nima tisti, ki je v svoje prikrajšanje privolil. Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. 1

8. Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče RS že večkrat izčrpno pojasnilo. 2 Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku pa ni že a priori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ), ampak takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve, to pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank. Med dvema skrajnima položajema, in sicer tem, da solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastniškega deleža, ter tem, da ga je drugi solastnik samovoljno izključil iz uporabe, obstaja kopica vmesnih (tudi mejnih) položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od okoliščin konkretne zadeve. Položaj in ravnanja obeh strank je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava, tj. prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ 3 ), načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ 4 ), mirnega reševanja sporov (11. člen OZ 5 ) ter načela izravnalne pravičnosti 6 .

9. Pritožba navedbe, da tožnica ob vselitvi ni bila seznanjena z dejanskim stanjem uporabe kleti, ter da je napačen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bila o tem seznanjena, ni utemeljila, prav tako iz pritožbe ne izhaja, kako naj bi to vplivalo na odločitev glede uporabe kleti (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato v tem delu ne more uspeti.

10. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožnica z nakupom dela sporne nepremičnine vstopila v obstoječa razmerja med solastniki, ki so sporno nepremičnino predhodno uporabljali v skladu z dogovorom in glede na svoja lastninska upravičenja. Ne glede na to, ali je bila tožnica ob nakupu s temi razmerji pravilno seznanjena, je bil po mnenju pritožbenega sodišča med pravdnima strankama potreben dogovor glede načina souporabe zemljišča na dvoriščni strani. V tem delu namreč zemljišče ni fizično razdeljeno in ni jasno razvidno, kateri del pripada h kateremu stanovanju. V zvezi z argumenti sodišča prve stopnje, da je na voljo dovolj neizkoriščenega zemljišča, kjer bi si tožnica lahko uredila vrt, ter da zgolj dejstvo, da tožnica nepremičnine ne uporablja, ker tega ne želi brez predhodnega dogovora, še ne pomeni, da je upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v odsotnosti izrecnega dogovora posamezen solastnik nima pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnine in zahtevati njegove izročitve v izključno posest. 7

11. Pritožba vztraja, da je tožnica od toženca neuspešno zahtevala dopustitev uporabe, in se pri tem sklicuje na dopisa tožnice iz leta 2015 in leta 2020 ter na dopis njenega pooblaščenca iz leta 2021. Glede na pritožbeno nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se trditve tožnice v tej zvezi nanašajo zgolj na zahtevek za sorazmerno delitev nepremičnine z dne 25. 3. 2021 (priloga A8 spisa) in na ustne pozive, pri čemer ni bilo nobene ustne komunikacije v zvezi z zahtevo po uporabi solastne nepremičnine, pritožba s sklicevanjem na dopisa iz let 2015 in 2020 ne more uspeti. Tožnica je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje o navedenih dopisih zgolj izpovedala, kar pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Sodišče namreč ne sme upoštevati izpovedb strank in prič v delu, v katerem stranka ni podala trditev, saj dokazna sredstva služijo dokazovanju navedenih dejstev in ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Dokazi se namreč izvajajo zato, da bi se potrdile ali ovrgle navedbe strank, 8 izvajanje dokazov v informativne namene, da bi stranka šele na ta način izvedela za posamezna pravotvorna dejstva, pa v pravdnem postopku ni dopustno, 9 razen če bi šlo za položaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. 10 Za tak položaj pa v obravnavani zadevi, ko naj bi tožnica z navedenimi dopisi zahtevala dopustitev souporabe in je torej bila z njimi zagotovo seznanjena, ne gre.

12. Glede poziva k sporazumni delitvi solastnine z dne 25. 3. 2021 (priloga A8 spisa) pa ne gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da pasivnost toženca v zvezi s tem dopisom ne predstavlja kakršnegakoli namena ovirati tožnico pri uporabi solastne nepremičnine. Tožnica je z navedenim pozivom toženca pozvala, da ji do 2. 4. 2021 omogoči izključno uporabo kleti, podstrešja in zemljišča glede na njen solastniški delež, predlagala sestanek v ta namen ter opozorila, da bo zahtevala plačilo uporabnine, v kolikor dogovor do navedenega datuma ne bo dosežen. Tudi če je pred prejemom poziva toženec v tem delu kosil travo 11 , ker jo je pač nekdo moral, njegovo ravnanje po tem, torej neodzivnost na poziv tožnice ter nadaljnja košnja trave po mnenju pritožbenega sodišča nasprotuje načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno dalo prednost tistemu solastniku, ki nepremičnino uporablja v prekomernem obsegu in obenem odklanja rešitve, ki bi drugemu solastniku omogočile realizacijo njegove solastninske pravice.

13. Nadalje pa poseben dogovor glede uporabe zemljišča na ulični strani po mnenju pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj je tam zemljišče, ki pripada stanovanju tožnice, z ograjo fizično ločeno od zemljišča, ki pripada stanovanju toženca. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da manjši del zemljišča pod oknom tožničinega stanovanja na levem delu hiše pripada stanovanju tožnice. Prav tako po mnenju sodišča prve stopnje ni bil potreben poseben zahtevek za prepustitev uporabe tega dela zemljišča tožnici, saj je tožnica tam po vselitvi posadila rože in drevo 12 in tako jasno izrazila svojo voljo, da ta del zemljišča prevzame v posest in uporabo. Toženec pa je kljub temu še naprej kosil tudi ta del zemljišča 13 ter v tem okviru prav tako ravnal v nasprotju z načeli mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic.

14. Tožničin zahtevek za plačilo uporabnine je torej po obrazloženem delno utemeljen, in sicer glede uporabe zemljišča na ulični strani za celotno vtoževano obdobje, glede uporabe zemljišča na dvoriščni strani pa od 3. 4. 2021 dalje. Za obdobje pred navedenim datumom tožnici namreč ni uspelo dokazati, da je od toženca zahtevala dopustitev uporabe zemljišča na dvoriščni strani, zato je je v skladu z enotnim stališčem sodne prakse šteti, da je privolila v svoje prikrajšanje oziroma izrazila voljo, da na obstoječe posestno stanje pristaja, kar pa izključuje tudi nedopustnost škodnega dogodka.

15. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede plačila uporabnine za zemljišče v višini 1.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa tudi v stroškovnem delu, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v ustavno zagotovljene pravice strank (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pravno relevantna dejstva v zvezi z višino uporabnine in pobotnim ugovorom predstavljajo samostojni pravni celoti, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu nista bili predmet presoje na prvi stopnji. V kolikor bi se prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

16. V preostalem (glede plačila uporabnine za klet v višini 960,00 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Sodišče bo moralo v novem sojenju v okviru procesnega materialnega vodstva tožnico pozvati, da opredeli, kolikšen del zemljišča ji pripada na ulični strani in kolikšen del na dvoriščni strani, nato pa ustrezno dopolniti dokazni postopek, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora toženca.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS Sklep II Ips 86/2019 z dne 7. 3. 2020.

2 Zadeve II Ips 126/2014, II Ips 295/2017, II Ips 86/2019, II Ips 111/2019 in druge.

3 Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

4 Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

5 Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.

6 Izravnalna pravičnost je pravičnost med tistimi, ki so po naravi neenaki, vendar so pred zakonom enaki. V civilnem pravu se izkazuje zlasti skozi enakovrednost dajatve in protidajatve med osebami, ki so pred zakonom enake.

7 Primerjaj VSRS sklep II Ips 295/2017 z dne 10. 1. 2019.

8 Tako že sodba VSRS II Ips 361/1996 z dne 20.11.1996.

9 Tako tudi sodba VSRS III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005.

10 Tako sodba VSRS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.

11 Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da izključno on kosi travo, tožnica pa tega ni prerekala.

12 Tega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal.

13 Toženec je izpovedal, da je tam kosil, ker je bila visoka trava.