Supreme Court dismisses appeal; lower court must first determine separate assets before ruling on contract validity.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče druge stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče soglaša s presojo, da so podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka. Zato, da bo sodišče lahko odgovorilo na zgoraj povzete pravno pomembne ugovore tožnice, bi moralo na drugi stopnji prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežen sklop dejstev. Najprej za odločitev o predhodnem vprašanju, ali druga družba spada v posebno premoženje toženca, ki na prvi stopnji sploh ni bilo obravnavano. Če pa bi prišlo do ugotovitve, da je prišlo do prenosa nepremičnin iz skupnega v posebno premoženje toženca, pa bi moralo sodišče ugotavljati tudi povsem nov sklop dejstev glede tržne vrednosti nepremičnin in izpolnitve obveznosti plačila realne kupnine. Vrhovno sodišče soglaša, da z delno razveljavitvijo odločbe sodišča prve stopnje ni prekomerno poseženo v pravico tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je prav, da je sodišče druge stopnje glede na okoliščine obravnavanega primera dalo prednost pravici strank do pritožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je s tožbo z dne 15. 6. 2022 od sodišča primarno zahtevala, naj razveljavi prodajno pogodbo za štiri nepremičnine, ki sta jo toženi gospodarski družbi sklenili 20. 1. 2021. Podrejeno je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Navedla je, da obe toženi družbi spadata v skupno premoženje, da pa je njen bivši zunajzakonski partner A.A. pogodbo sklenil kot zakoniti zastopnik obeh gospodarskih družb brez njenega soglasja in zato, da bi jo prikrajšal z zmanjšanjem skupnega premoženja. Bivši zunajzakonski partner namreč vztraja, da druga družba, na katero je prenesel nepremičnine, spada v njegovo posebno premoženje.

2. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je s pretekom enega leta prenehala tožničina pravica zahtevati razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 99. člena Obligacijskega zakonika). Podrejeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pa je zavrnilo, ker je verjelo izpovedi A.A., da je bil nepremičnine prisiljen prodati, da bi rešil prvo toženo družbo pred stečajem. Verjelo mu je tudi, da je bil prepričan, da je on edini lastnik obeh družb, ker sta s tožnico že sestavila pisni dogovor, po katerem bi ji on izplačal vrednost njenega poslovnega deleža. Do sklenitve tega dogovora pa na koncu ni prišlo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da glede na to, da tožnica v vzporednem pravdnem postopku, ki teče glede obsega skupnega premoženja, uveljavlja, da obe družbi spadata v skupno premoženje, s prenosom premoženja z ene na drugo družbo ne more biti oškodovana.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zoper zavrnitev primarnega zahtevka zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka pa je ugodilo in v tem delu in glede odločitve o stroških postopka odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga pritožbo na podlagi 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da so bili v postopku na prvi stopnji izvedeni vsi ključni dokazi in bi sodišče druge stopnje, ki je imelo na razpolago tudi vso spisovno dokumentacijo, lahko samo vsebinsko odločilo o zadevi. Meni, da strankam s tem ne bi bila odvzeta pravica do dvostopenjskega sojenja, saj imajo na razpolago tudi druga pravna sredstva.

5. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta nanjo odgovorili. Opozarjata, da so pritožbene navedbe tožnice povsem pavšalne in že zato neutemeljene. Strinjata se s presojo sodišča druge stopnje, da bi s spremembo odločitve na drugi stopnji prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več pravno pomembnih trditev tožnice: da bivši zunajzakonski partner tožnice v postopku za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju trdi, da druga tožena družba predstavlja njegovo posebno premoženje in bi bilo v tem primeru s prenosom premoženja s prve na drugo toženko lahko oškodovano tožničino premoženje; da prva toženka ni imela likvidnostnih težav, ker je bila njena izguba v celoti pokrita z dobičkom iz leta 2020; da so računi, ki sta jih toženki predložili kot dokaz za plačilo kupnine, fiktivni; da kupnina nikakor ne ustreza tržni vrednosti nepremičnin, za kar je tudi predlagala postavitev izvedenca, cenilca nepremičnin; da je bil pretežni del kupnine pobotan s storitvami, ki niso bile izvršene.

8. Vrhovno sodišče soglaša s presojo, da so podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka. Zato, da bo sodišče lahko odgovorilo na zgoraj povzete pravno pomembne ugovore tožnice, bi moralo na drugi stopnji prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežen sklop dejstev. Najprej za odločitev o predhodnem vprašanju, ali druga družba spada v posebno premoženje toženca, ki na prvi stopnji sploh ni bilo obravnavano. Če pa bi prišlo do ugotovitve, da je prišlo do prenosa nepremičnin iz skupnega v posebno premoženje toženca, pa bi moralo sodišče ugotavljati tudi povsem nov sklop dejstev glede tržne vrednosti nepremičnin in izpolnitve obveznosti plačila realne kupnine.

9. Vrhovno sodišče soglaša, da z delno razveljavitvijo odločbe sodišča prve stopnje ni prekomerno poseženo v pravico tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je prav, da je sodišče druge stopnje glede na okoliščine obravnavanega primera dalo prednost pravici strank do pritožbe.

10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

11. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP). Razlaga, da se to stroškovno pooblastilo uporablja tudi v pritožbenih postopkih po 357.a členu ZPP, se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustalila (na primer sklep Cp 4/2021 in tam navedene odločbe).