Court dismisses appeal against involuntary psychiatric detention citing lack of insight and manic phase duration.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Brez nadaljevanja zdravljenja (manična faza traja vsaj tri ali štiri tedne), brez ustrezne terapije in brez doseganja vsaj delne remisije, bi se bolezen še naprej hudo poglabljala in kronificirala, kar ima za posledico bistveno slabšo prognozo in invalidiziranje osebe.

Milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker udeleženka do svojega stanja nima popolnega uvida, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave in resnične volje. Pritožbena trditev, da ni strahu, da bi v domačem okolju terapijo samovoljno opustila, ni prepričljiva, saj udeleženka na zadnje tri preglede k lečeči psihiatrinji ni prišla, poleg tega pa je njen oče (najbližja oseba) povedal, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, ker je nehala jemati zdravila in da je njena največja težava, ker si ne prizna, da je bolna. Tudi po ugotovitvah izvedenke zagotavljanje udeleženke, da se zaveda potrebe po zdravljenju, ni pristno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. še najdalj do 29. 12. 2023 (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožila zadržana oseba (v nadaljevanju udeleženka) po svojem odvetniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Opozarja, da je zmotno ugotovljen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pritožnica se svoje bolezni zaveda, jo pozna in ima zadosten uvid v svoje zdravstveno stanje. Ve, da potrebuje zdravila in da jih mora redno jemati. Na oddelku je bila hospitalizirana od 28. 11. 2023 in je v tem času redno jemala predpisano terapijo, zato ni strahu, da bi jo samovoljno opustila. Tudi zaslišana je povedala, da se počuti že zelo, zelo, zelo, zelo, zelo boljše, da pogreša domače okolje in da se je pripravljena dogovoriti s svojo lečečo psihiatrinjo glede zdravil. Izkazala je tudi resnično obžalovanje, da je terapijo opustila. Povedala je tudi, da ne bi poškodovala ne sebe ne drugih, da jo je sama ljubezen. V času zadnje hospitalizacije pritožnica tudi aktivno sodeluje z medicinskim osebjem in delovnimi terapevti, pomaga drugim pacientom in jih v ničemer ne ogroža. Odrejeni prisilni varovalni ukrepi niso bili upravičeni, morebitna jezavost in odklonilnost ne moreta biti razlog za njihovo uvedbo. Potreben čas zdravljenja (tri tedne) se mora šteti od nastopa hospitalizacije, to je od 28. 11. 2023, zato za zadržanje po 19. 12. 2023 ni podlage v izvedenskem mnenju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). 1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeleženki podani vsi zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6. Udeleženka je bila tokrat petič sprejeta 2 v UPKX zaradi poslabšanja njene osnovne bolezni (shizoaktivna motnja, manični tip) po popolni opustitvi terapije v domačem okolju.

7. Največ pritožbenih očitkov je namenjenih obstoju pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da neutemeljeno. Sprejema namreč ugotovitve in oceno sodišča prve stopnje, ki temelji zlasti na mnenju izvedenke psihiatrične stroke, da zaradi poslabšanja svoje bolezni udeleženka huje ogroža zlasti sebe, pa tudi druge. Ob opustitvi terapije je v domačem okolju postajala vse bolj neobičajna, agresivna (najprej verbalno, nato pa tudi fizično), tako da so se je starši doma bali in si sploh niso upali spati. Tudi na oddelku je kljub že uvedeni terapiji še vedno stalno na meji agitiranosti in jezavosti. Še vedno je v fazi manije in je vedenjsko nepredvidljiva. Njena presoja realnosti je v skladu z bolezensko simptomatiko še vedno hudo motena, zlasti pa je pod vplivom bolezenske simptomatike še vedno hudo moteno obvladovanje njenega ravnanja. Na trenutke je neobvladljivo do te mere, da je bilo treba uvesti prisilne varovalne ukrepe.

9. Iz mnenja izvedenke nadalje izhaja, da je ob začetnem uvajanju terapije z veliko verjetnostjo moč pričakovati, da se manija še dodatno razraste. Brez nadaljevanja zdravljenja (manična faza traja vsaj tri ali štiri tedne), brez ustrezne terapije in brez doseganja vsaj delne remisije, bi se bolezen še naprej hudo poglabljala in kronificirala, kar ima za posledico bistveno slabšo prognozo in invalidiziranje osebe.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker udeleženka do svojega stanja nima popolnega uvida, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave in resnične volje. Pritožbena trditev, da ni strahu, da bi v domačem okolju terapijo samovoljno opustila, ni prepričljiva, saj udeleženka na zadnje tri preglede k lečeči psihiatrinji ni prišla, poleg tega pa je njen oče (najbližja oseba) povedal, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, ker je nehala jemati zdravila in da je njena največja težava, ker si ne prizna, da je bolna. Tudi po ugotovitvah izvedenke zagotavljanje udeleženke, da se zaveda potrebe po zdravljenju, ni pristno.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja predvidenega časa zadržanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je treba udeleženko na oddelku pod posebnim nadzorom zadržati za nadaljnje tri tedne. Takšno obdobje je namreč potrebno, da bo ustrezno višja terapija dosegla tak učinek, da bo udeleženka vsaj toliko kritična do svoje bolezni, da bo zmogla zadovoljivo sodelovati pri drugih milejših oblika zdravljenja.

12. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.

2 Sodišče prve stopnje je udeleženko v UPKX obiskalo že 4. 12. 2023, a je postopek ustavilo, ker je udeleženka na tem naroku podala soglasje za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom. Naknadno je soglasje preklicala.