Administrative court dismisses lawsuit for filing before administrative act became final.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo o pritožbi odločeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 3. 2022, ki je bila tožniku vročena 29. 3. 2022. Tožnik pa je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 9. 3. 2022, torej še pred dokončnostjo izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku za leto 2019 odmerila dohodnino v znesku 5.154,22 EUR ter mu v postavljenem roku v plačilo naložila razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, ki znaša 66,39 EUR.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Meni, da pokojninsko zavarovanje OZN ni obveznost, temveč dodatno pokojninsko zavarovanje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži vračilo 5.087,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila dohodnine za davčno leto 2019 do vračila, podredno pa predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v odgovor prejela tožbo tožnika zoper odločbo davčnega organa št. DT-42110-80112/2019-9 z dne 12. 2. 2021, pritožba zoper navedeno odločbo pa je bila z odločbo št. DT-499-01-271/2021 z dne 28. 1. 2022 zavrnjena. Prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da kljub temu, da toženka v odgovoru na tožbo zapiše, da je v odgovor prejela tožbo tožnika zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT 42110-80112/2019-9 z dne 12. 2. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-01-271/2021 z dne 28. 1. 2022, navedeno ne drži. Iz tožbe in tožbenega predloga je namreč jasno razvidno, da tožnik izpodbija odločbo Finančne uprave RS št. DT 08 05-13941-2 z dne 9. 3. 2021.

6. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 36. člena. Med temi predpostavkami je tudi dokončnost upravnih aktov, o katerih lahko odloča sodišče v upravnem sporu. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in paziti na procesne predpostavke za vložitev tožbe po uradni dolžnosti ter paziti na razloge iz prvega odstavka tega člena ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

7. V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi o pritožbi zoper izpodbijano odločbo odloča Ministrstvo za finance. Sodišče ugotavlja, da ob vložitvi tožbe (9. 3. 2022) o pritožbi zoper izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo o pritožbi odločeno z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-01-359/2021-2 z dne 18. 3. 2022, ki je bila tožniku vročena 29. 3. 2022. Tožnik pa je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 9. 3. 2022, torej še pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Ker izpodbijana odločba tedaj še ni bila dokončna, je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil preuranjeno.

8. Zato je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in posledično ni presojalo utemeljenosti tožbe, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

9. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.