Appeal dismissed; sales bonus dependent on exceeding sales plan per employment contract terms.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dela plače za delovno uspešnost za november 2017 in marec 2018 plača skupni znesek 130,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamičnih zneskov tečejo, kot izhaja iz izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova poslovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do marca 2020 v skupni višini 15.052,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamičnih zneskov tečejo, kot izhaja iz izreka (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 2.096,70 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sprememba kriterijev za določitev dodatkov k plači iz naslova delovne uspešnosti v letu 2016 ni bila dogovorjena v konsenzu med družbo in delavci, temveč je tožena stranka enostransko in brez soglasja dvignila planirani mesečni prodajni plan glede na dotedanjo uveljavljeno prakso. Meni, da je takšna sprememba oziroma povečanje prodajnega plana nična oziroma neupoštevna. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s spremembo višine plana prodaje v novembru 2016 in posledično s spremembo pogojev za izplačilo delovne uspešnosti seznanjen.

Tožena stranka ni predložila zapisnikov kolegijev, ki bi potrdili spremembo plana, prav tako iz elektronskih sporočil ni razvidno, da bo obravnavanje plana prodaje imelo vpliv na plačilo delovne uspešnosti. Poleg tega iz zapisanega v elektronskem sporočilu z dne 1. 1. 2017 izhaja, da gre pri predlaganem planu prodaje za leto 2017 zgolj za predlog sprememb, ki pa ga tožnik ni sprejel. Tožena stranka je iskala konsenz za spremembo plačila delovne uspešnosti, vendar ta ni bil dosežen. Šele iz elektronskega sporočila z dne 1. 1. 2018 se da razbrati, da bo izplačilo nagrad striktno vezano na realizacijo plana in da če ne bo realiziran mesečni plan prodaje, ne bo izplačila nagrad v tistem mesecu, kar pomeni, da tožnik ni bil seznanjen s spremembo načina izračuna delovne uspešnosti že novembra 2016, temveč šele 1. 1. 2018.

Bistveno je, da so kriteriji in merila, na podlagi katerih se presoja delovna uspešnost oziroma spremembe le-teh, delavcem znani vnaprej, česar pa tožena stranka ni izpolnila, saj nobena listina ne potrjuje, da bi bil tožnik od novembra 2016 dalje vnaprej obveščen o spremembi dotedanjega večletnega utečenega načina plačila delovne uspešnosti na podlagi dosežene razlike v ceni (RVC). Takšno odločilno dejstvo se z zaslišanjem neposredno zainteresiranih prič tožene stranke ne more dokazovati, saj je tožnik izpovedal nasprotno, zanikal je, da je bil obveščen.

Sodišče zato ob presoji tožnikove upravičenosti do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti ne bi smelo upoštevati s strani tožene stranke zatrjevane spremembe plana od novembra 2016 dalje, temveč bi moralo upoštevati, da še vedno velja konvalidiran ustni dogovor iz leta 2013, ki je kot kriterij za izplačilo delovne uspešnosti upošteval dosežen RVC. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da v kolikor bi bilo res mišljeno, da bi morala tožena stranka za vsako spremembo prodajnega plana pridobiti predhodno soglasje delavcev in z njimi skleniti aneks, potem v nadaljevanju Dodatka k pogodbi ne bi bilo navedeno, da lahko direktor planirani mesečni prodajni plan spremeni v primeru spremembe števila zaposlenih, spremembe stroškov, spremembe prodajnega programa ali spremembe stanja na trgu. Smiselno enako je določal tudi kasneje sprejeti Pravilnik. Vztraja, da je bilo določanje prodajnega plana v izključni pristojnosti tožene stranke in da za spremembo prodajnega plana ni potrebovala soglasja zaposlenih, prav tako ni bila dolžna z delavci skleniti aneksa k pogodbi ali sprejeti pravilnika. Dejstvo, da je bil tožnik kot vodja prodaje vsako leto pozvan, naj se opredeli do predloga plana prodaje, ne pomeni, da ga je tožena stranka prosila za soglasje oziroma konsenz. Iz elektronskih sporočil jasno izhaja, da je bil naprošen za komentar ali predlog, nikakor ne za soglasje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).

7. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni spremenila kriterija za izplačilo delovne uspešnosti, opredeljenega v pogodbi o zaposlitvi, saj je ta vsa leta tožnikove zaposlitve pri toženi stranki ostal enak (količina - preseganje plana prodaje), temveč je spremenila le višino plana prodaje (mesečni znesek prodajnega plana), ki ga je bilo treba preseči za izplačilo delovne uspešnosti - od decembra 2016 dalje je ta znašal 70.000,00 EUR minimalnega mesečnega prometa in 20.000,00 EUR minimalnega mesečnega RVC. Podlaga za spremembo plana prodaje izhaja tako iz dodatka k pogodbi kot tudi iz Pravilnika, ki smiselno enako določata, da lahko direktor družbe spremeni planirani mesečni prodajni plan oziroma planirano mesečno višino običajnih poslov v primeru spremenjenih pogojev poslovanja PE A.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prepričljivo in ustrezno pojasnila razlogov za povišanje prodajnega plana v novembru 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je dvigu prodajnega plana botroval padec prodaje in posledično slabše poslovanje tožene stranke, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi tožnik. Sicer pa določanje prodajnega plana predstavlja poslovno odločitev in je v izključni pristojnosti tožene stranke oziroma njenega direktorja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka za spremembo mesečnega plana prodaje in s tem praga za izplačilo delovne uspešnosti ni bila dolžna pridobiti soglasja delavcev oziroma doseči konsenz z zaposlenimi. Vztrajanje pritožbe pri nasprotnem nima podlage niti v dodatku k pogodbi niti v Pravilniku. Tožnik v pritožbi zmotno uveljavlja, da je tožena stranka iskala konsenz za spremembo plačila delovne uspešnosti, ker je bil v elektronskem sporočilu z dne 1. 1. 2017 (B16) naprošen za komentar/predlog na plan prodaje za 2017. Takšen zapis je treba razumeti v luči dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki vodja prodaje, kar pa nikakor ne pomeni, da plan prodaje ni obveljal, ker naj se tožnik z njim ne bi strinjal. Ne more biti uspešno niti pritožbeno zavzemanje za neupoštevnost (celo ničnost) te spremembe prodajnega plana, ker s tem v zvezi ni bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi ali sprejet Pravilnik, hkrati pa veljavnosti spremembe prodajnega plana v letu 2013, pri čemer tudi ta ni bila sprejeta v obliki aneksa ali Pravilnika, temveč na podlagi ustnega dogovora, ne problematizira.

9. Glede na izvedeni dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s sporno spremembo višine plana prodaje iz novembra 2016 seznanjen pisno, preko elektronske pošte ter ustno na kolegijih in v vsakodnevnih pogovorih. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno ne dvomi, saj je sodišče prve stopnje izhajalo tako iz izpovedi strank in prič kot listin v spisu, ki jih je ocenilo upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP. S pritožbenim navajanjem, da tožena stranka ni predložila zapisnikov kolegijev ter da se to odločilno dejstvo ne more dokazovati z zaslišanjem neposredno zainteresiranih prič tožene stranke (zakonitih zastopnikov B. B. in C. C.), tožnik ne more uspeti, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, tj. da bi lahko stranke posamezna odločilna dejstva dokazovale samo z določenimi dokazi, npr. z listinami. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP 1 stališče, da bi se dejstvo, ali je bil tožnik vnaprej obveščen o spremembi plana prodaje v zvezi z izplačilom delovne uspešnosti, lahko dokazovalo le z listinskimi dokazi.

10. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da iz vsebine elektronskih sporočil (B13, B16, B17) izhaja, da je bil tožnik seznanjen tako s prodajnimi plani za december 2016 ter za leti 2017 in 2018 kot s tem, da je doseganje prodajnega plana pogoj za izplačilo delovne uspešnosti, ki je vezana na kriterij količina. Tej ugotovitvi pritožba neutemeljeno nasprotuje z izpostavljanjem elektronskega sporočila z dne 20. 10. 2016 (B12, B15), s katerim skuša prikazati, da tožnik ni bil obveščen o spremembi dotedanjega prodajnega plana, ki se je upošteval pri plačilu delovne uspešnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina navedenega elektronskega sporočila ni povezana s spremembo plana prodaje in izplačilom delovne uspešnosti, temveč je v njem govora o slabem poslovanju tožene stranke ter aktivnostih in ukrepih za povečanje prodaje, zato sodišče prve stopnje nanj niti ni oprlo zaključka o tožnikovi seznanjenosti.

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik moral vedeti, da je doseganje prodajnih planov pogoj za izplačilo delovne uspešnosti, saj je to izhajalo že iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, prav tako pa je bil kot vodja prodaje aktivno vključen v analizo prodaje preteklih let in plane za prihodnja leta, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil s tem seznanjen šele 1. 1. 2018. Tožnik s pritožbenimi trditvami v zvezi s tem prihaja celo sam s seboj v nasprotje, saj na eni strani trdi, da iz elektronskega sporočila z dne 3. 1. 2018 (B14) ni razvidno, da bo obravnavanje plana prodaje imelo vpliv na plačilo delovne uspešnosti, na drugi strani pa, da je šele v elektronskem sporočilu z dne 1. 1. 2018 (B13) mogoče razbrati, da bo izplačilo nagrad striktno vezano na realizacijo plana in da izplačila nagrad ne bo, če v tistem mesecu ne bo realiziran mesečni plan prodaje. Sodišče prve stopnje tožnikovemu zanikanju dejstva, da je bil obveščen, utemeljeno ni sledilo, saj je na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke in elektronskih sporočil (B7) napravilo zaključek, da so bili tožnik in drugi zaposleni po elektronski pošti mesečno obveščeni o (ne)doseganju mesečnega prodajnega plana za PE A., ki je bil razviden iz vsakokratnega elektronskega sporočila ter je znašal 70.000,00 EUR prometa in 20.000,00 EUR RVC. Pravilnost zaključka o prejemanju elektronskih sporočil potrjuje tudi v pritožbi izpostavljena izpoved priče D. D., da je za nazaj prejemal informacijo, koliko prometa je bilo doseženega.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka za tožnika nikoli ni opravila pisne ocene delovne uspešnosti, zoper katero bi imel možnost ugovarjati, če se z njo ne bi strinjal. Pisna ocena ni bila potrebna, saj tožnik plačila delovne uspešnosti ne vtožuje po kriterijih kvalitete dela, gospodarnosti in inovativnosti, temveč na podlagi kriterija količina (D1), ki je odvisno oziroma pogojeno le s preseganjem prodajnega plana kot objektivno okoliščino, kar je bilo preko že omenjenih elektronskih sporočil redno sporočano.

13. Na tožnikovo uveljavljanje diskriminacije in navajanje, da naj ne bi bilo jasno, koliko dodatka kdo od delavcev dobi, je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša. Ob prvostopenjski ugotovitvi, da je bil dodatek za delovno uspešnost v mesecih, ko je bil prodajni plan presežen, razdeljen med zaposlene v enakih delih po enostavni in preverljivi formuli D = 0,1 x (R-P), namreč ni mogoče govoriti o diskriminatornem kriteriju oziroma plačilu.

14. Glede na to, da pri toženi stranki v vtoževanem obdobju (z izjemo treh mesecev, za katere je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo) ni bil dosežen prodajni plan, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila delovne uspešnosti, in posledično tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) in 155. člen ZPP, priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, kar znaša 382,50 EUR. Sodišče toženi stranki ni priznalo višje priglašenih stroškov, saj to ni utemeljeno glede na vrednost spora in OT. Tožnik mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 233/2015.