Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vztrajanja davčnega organa pri starem DDV stališču za sale and lease back posle.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da mora davčni organ v skladu z načelom gotovosti in predvidljivosti obdavčitve pri odločanju vztrajati pri starem pravnem stališču o obdavčitvi poslov "sale and lease back" kot dvakratnih dobav blaga po 6. členu ZDDV-1, uveljavljenem v času nastanka poslovnega dogodka, čeprav je takšno pravno stališče po stališču novejše sodne prakse materialnopravno nepravilno?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da mora davčni organ v skladu z načelom gotovosti in predvidljivosti obdavčitve pri odločanju vztrajati pri starem pravnem stališču o obdavčitvi poslov "sale and lease back" kot dvakratnih dobav blaga po 6. členu ZDDV-1, uveljavljenem v času nastanka poslovnega dogodka, čeprav je takšno pravno stališče po stališču novejše sodne prakse materialnopravno nepravilno?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče je podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi ter odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-3447/2012-29 z dne 14. 6. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-16-108/2021-2 z dne 26. 10. 2021 odpravilo v I. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

2. V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je davčni organ s spremembo svojih stališč glede davčne obravnave poslov prodaje nepremičnine in njenega takojšnega povratnega finančnega najema (iz dveh obdavčljivih dobav za namene DDV na enotno finančno transakcijo) odstopil od svoje ustaljene upravne prakse. Ta odstop pa je utemeljil s sledenjem stališčem Vrhovnega sodišča (iz sodbe X Ips 19/2019), Sodišča Evropske unije (iz sodbe v zadevi C-209/2014) ter z upoštevanjem navodil iz predhodno izdane pravnomočne sodbe Upravnega sodišča (I U 2555/2017). Vendar to po presoji Upravnega sodišča ni dovolj. Pred opredelitvijo, da nova upravna praksa davčnega organa velja tudi za nazaj (" ex tunc ") bi moral davčni organ opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene lastne prakse spremenil. Ker tega ni storil, izpodbijana odločba ne ustreza standardu obrazloženosti odločb, kot jo določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

3. Toženka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prve in druge alineje prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Zato je toženkinemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. Glede dopuščenega vprašanja je predlagateljica izkazala dvom v to, ali je Upravno sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo ustaljena stališča Vrhovnega sodišča glede davčne obravnave poslov prodaje in povratnega finančnega najema (t. i. posli " sale and lease back "). Odgovor na zastavljeno vprašanje je zato objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

7. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.