Supreme Court dismisses appeal regarding servitude over land after municipal road categorization.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V korist nepremičnine, katere lastniki so toženci, in v breme nepremičnine, katere lastnice so tožnice, obstaja stvarna služnost. Neposredno ob gospodujoči parceli je bila opravljena dejanska razlastitev - cesta je bila kategorizirana kot javna, lastnik nepremičnine (dejanski razlaščenec, ki ni stranka postopka, je pa priča v njem) pa tožencem ne dovoli, da bi to cesto uporabljali (ne glede na to, da bi bilo za njeno uporabo treba pred tem še podreti del betonske ograje, ki gospodujočo nepremičnino ločuje od te, sedaj javne ceste). Tožnice vztrajajo, da bi toženci lahko uporabljali "javno" pot, zato je služnost prek njihove parcele postala nepotrebna - zahtevajo njeno ukinitev in prepoved vznemirjanja svoje lastninske pravice.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za prenehanje služnosti in za prepoved poseganja v lastninsko pravico. Ugotovilo je, da je parcela 170/4, k. o. ..., res kategorizirana kot javna cesta, vendar pa je v zemljiško knjigo vpisan A. A., ki je bil tudi zaslišan (ta naj bi že vložil zahtevo za izbris in ustavno pritožbo, povedal je, da mu za pot ni bila ponujena nobena odmena). Ker je tako, pravi sodišče, je A. A. še vedno lastnik z vsemi upravičenji, ki izhajajo iz lastninske pravice. To sicer ne pomeni, da javna pot ne obstaja, saj ima akt o konkretizaciji konstitutivni učinek. Dejstvo, da je nepremičnina tožencev po ustanovitvi služnosti po parceli tožnic pridobila povezavo z javno cesto, bi lahko pomenila razlog za prenehanje služnosti. Vendar je pot po parceli 170/4 obstajala že, ko je bila služnost ustanovljena. Nadalje je ugotovilo, da bi morali toženci za dostop do javne ceste preko parcele 170/4 porušiti del zidu, hkrati pa jim lahko A. A. kot lastnik prepove uporabo njegove parcele. A. A. je izpovedal, da bi uporabo dopuščal le v omejenem obsegu in pod določenimi pogoji (in torej ne v obsegu, kot imajo služnost prek parcele tožnic). Sodišče je zato zaključilo, da bi povezava prek parcele 170/4 povzročila negativne posledice za lastnike gospodujočega zemljišča. Poleg tega tožnice niso dokazale, da bi bila služnost prek njihove parcele nekoristna oziroma nepotrebna.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo. Navedlo je, da ni bistveno, ali bi bili toženci dolžni podreti kos betonskega zidu in s tem omogočiti prehod do javne ceste po parceli 170/4, saj obstajajo okoliščine pravne narave, zaradi katerih jim je mogoče pritrditi. A. A. namreč lahko tožencem prepreči, da njegovo parcelo uporabljajo, ter je v smeri, da se parcela ne bi uporabljala kot javna pot, tudi že ukrepal. Ker kategorizacija nima razlastitvenega učinka, lastniku ostaja stvarnopravno varstvo (II Ips 212/2013, II Ips 163/2013, II Ips 333/2013).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožnice vložile predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavljajo naslednji vprašanji: 1. Ali v primeru dejanske razlastitve lastnik nepremičnine, ki je bila z občinskim odlokom kategorizirana kot javna pot (in je lastnik večini uporabnikov sploh ne brani), še naprej obdrži stvarnopravne zahtevke proti posameznim uporabnikom te kategorizirane poti? 2. Ali mora sodišče pri presoji dejanskih spremenjenih okoliščin za prenehanje služnosti opraviti test sorazmernosti in poiskati ravnotežje med nasprotujočimi pravnimi vrednotami: koristi od prenehanja služnosti za lastnika služeče nepremičnine ter bremena, ki jih prenehanje služnosti prinaša lastniku gospodujoče nepremičnine? Menijo, da je sodna praksa različna. Izpostavljajo odločbe US RS U-I-224/00, II Ips 213/2013, I Cp 1093/2014 in II Cp 1368/2017 ter višjemu sodišču očitajo, da zavaja, da je sodna praksa enotna. Ker je kategorizirana pot javna, jo lahko po samem zakonu uporablja vsakdo, zato ne potrebujejo lastnikovega soglasja niti jim lastnik uporabe ne more prepovedati. Odločitev višjega sodišča tej praksi nasprotuje. Izrecno le za primer, da bi Vrhovno sodišče ugotovilo, da okoliščine pravne narave ne obstajajo, zastavljajo drugo vprašanje - tehtanje pravnih vrednost pri ukinitvi služnosti oziroma, konkretno, vprašanje, ali bi bili toženci dolžni podreti kos betonske ograje, da bi s tem omogočili povezavo med svojo parcelo in javno cestno povezavo.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).