Supreme Court dismisses appeal against detention extension ruling due to lack of new grounds for continued custody.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je za obtoženega A. A., ki je v priporu na podlagi sklepa okrožnega sodišča III K 90856/2023 z dne 12. 3. 2024, še vedno obstaja priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obravnavani zadevi je Višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo v odločbi o varnostnem ukrepu (odvzema predmetov), v preostalem pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Pritožbo je vložil obtoženčev zagovornik. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep "razveljavi ter odpravi pripor", podredno pa, da odredi plačilo varščine in javljanje na policijsko postajo kot milejša ukrepa.

3. V pritožbi vložnik navaja:

(i) da zagovornik z vsebino sodbe, s katero je višje sodišče deloma ugodilo pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, še ni seznanjen, zaradi česar vlaga "konkretno pritožbo" zoper izpodbijani sklep, s katerim višje sodišče "podaljšuje pripor obtožencu";

(ii) da ni zadostno izkazan priporni razlog begosumnosti, ker zgolj dejstvo odsotnosti prebivališča ali sorodstvenih povezav ne izkazuje begosumnosti, pač pa bi moralo obstajati tudi aktivno ravnanje obsojenca v smeri nevarnosti pobega;

(iii) da bi bilo cilje pripora mogoče doseči z milejšima ukrepoma, tj. varščino in javljanjem na policijsko postajo.

4. Pritožnik zmotno razume izpodbijani sklep kot odločbo, s katero se pripor podaljšuje. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. Obdolženec smiselno navaja, da je podana nova okoliščina zaradi potrditve prvostopenjske sodbe (v odločbi o krivdi in v odločbi o kazenski sankciji), s katero ni seznanjen. Vendar pa takšna odločitev pomeni le potrditev odločitve (o krivdi in o kazenski sankciji), na katero se je sklep o podaljšanju pripora že opiral. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.

5. Podobno velja tudi za priporni razlog begosumnosti. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bile podane nove razbremenilne okoliščine in da bi jih višje sodišče spregledalo, še manj pa, da bi se višje sodišče oprlo na nove priporne razloge ali nove obremenilne okoliščine. Pritožnik smiselno zatrjuje le, da naj bi bila presoja begosumnosti preozka, pri tem pa ga ne moti, da se izpodbijani sklep zgolj sklicuje na pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe. V tem sklepu je okrožno sodišče begosumnost oprlo na več okoliščin (8. točka obrazložitve) in ne le na okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik. Tem okoliščinam se pridružujeta tudi presoja obtoženčeve mobilnosti (začasno bivanje v Španiji, vozilo za prevoz tujcev je registriral v Nemčiji, vstop v Slovenijo s strani Avstrije oziroma Nemčije pred obravnavanim kaznivim dejanjem) in upoštevanje izrečene prostostne kazni. O teh se pritožnik v pritožbi ne izjavlja. Pritožnik tudi ne trdi, da bi bile podane nove, za obtoženca ugodne okoliščine, pomembne za presojo pripornega razloga. Stališče, da bi morala biti begosumnost izkazana z obtoženčevim aktivnim ravnanjem, pa je presplošno, da bi ga bilo mogoče preizkusiti.

6. Pritožba je tudi glede neogibnosti pripora presplošna, da bi se bilo mogoče nanjo določno odzvati. Zato je na mestu le ugotovitev, da ima sklep o podaljšanju pripora, na katerega se opira izpodbijani sklep, o neogibnosti konkretne razloge (9. točka), o katerih pritožba molči. Pritožnik še manj zatrjuje, da so se okoliščine, na katere se sklep o podaljšanju pripora opira, spremenile v obtoženčevo korist.

7. Ker pritožbi ni mogoče slediti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.