Appeal dismissed; court held utility disconnection is not possession disturbance absent malicious intent to disrupt.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Cilj posestnega varstva (določbe od 32. do 35. člena SPZ) v splošnem smislu ni le v začasni ureditvi dejanskega stanja, ki naj traja do rešitve (meritornega) spora, ampak je predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Drugače povedano: varstvo posesti je predvsem varstvo proti zasebnemu in samovoljnemu uveljavljanju zatrjevanih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Oris zadeve

1. Toženka je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje lastnica poslovnih prostorov, ki jih ima v posesti tožnica. 14. 2. 2024 je dobavitelj električne energije odklopil elektriko, ker obveznosti niso bile poravnane. S tem je prišlo do spremembe dotedanjega načina uporabe prostorov, ki so bili prej priklopljeni na električno omrežje, in zato do spremembe tožničinega izvrševanja posesti.

2. Tožnica v postopku zaradi motenja posesti predlaga izdajo začasne odredbe. Cilj (in tudi zahtevek oz. predlog) tako tožbe kot začasne odredbe sta enaka - zagotovitev ponovnega priklopa poslovnih prostorov tožnice na električno energijo ter prepoved bodočih dejanj, ki bi povzročila ustavitev oskrbe z njo.

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženki naložilo, da mora v osmih dneh skleniti pogodbo o dobavi električne energije z distributerjem, plačati stroške ponovnega priklopa in zagotoviti priklop elektrike na stavbah št. 1126, 1410, 1408 in 185, ki stojijo na parceli št. 113/2, k. o. ..., ter ji prepovedalo v bodoče opraviti dejanja, ki bi povzročila ustavitev oskrbe navedenih stavb. Zavrnilo je tudi podredni predlog, s katerim naj bi toženki naložilo, da mora v osmih dneh na svoje stroške podati soglasje in izjavo pri distributerju električne energije ter zagotoviti, da se na prej navedenih prostorih stavb priklopi električna energija. Tako je odločilo predvsem, ker je ugotovilo, da do spremembe tožničinega izvrševanja posesti ni prišlo zaradi ravnanj toženke.

Odločilne navedbe in predlogi v pritožbenem postopku

4. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga njegovo spremembo ali vsaj razveljavitev. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vidi v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta stranki režim plačevanja elektrike 19. 7. 2023 uredili tako, da je toženka na oglasno desko obesila račun, tožnica pa ga je plačala. Tak režim ni bil dogovorjen. Da je toženka prenehala plačevati elektriko z namenom odklopa, po prepričanju pritožnice izhaja iz tega, da namenoma ni objavila računa za oktober na oglasni deski. Izpostavlja še, da je bila v pogodbenem odnosu z distributerjem toženka; plačevanje elektrike ni bila tožničina obveznost, kaj takšnega iz spisa ne izhaja. Dejanje toženke je zato samovoljno spreminjanje dotedanjega načina preskrbe z električno energijo.

Pritožnica graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o škodi in o izvršilnem sredstvu.

5. Toženka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Izpostavlja, da je na oglasno desko izobesila vse račune za električno energijo, vse opomine in tudi obvestilo o odklopu. Tožnici je bilo omogočeno poravnati stroške električne energije. Toženka nima nobene dolžnosti plačevati električno energijo za objekt, ki ga nezakonito in proti njeni volji uporablja tožnica. Za odklop je slednja odgovorna sama.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, namenjene zavarovanju nedenarne terjatve (za kar gre tudi v obravnavani zadevi), mora upnik v skladu z določbami ZIZ ter ustaljeno sodno prakso konkretizirano zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati tri pogoje - verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, in odpravljivost (reverzibilnost) učinkov izdane začasne odredbe. 1

8. Cilj posestnega varstva (določbe od 32. do 35. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ) v splošnem smislu ni le v začasni ureditvi dejanskega stanja, ki naj traja do rešitve (meritornega) spora, ampak je predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Drugače povedano: varstvo posesti je predvsem varstvo proti zasebnemu in samovoljnemu uveljavljanju zatrjevanih pravic.

9. Sodišče prve stopnje se je tako ob ugotovitvi, da med strankama poteka spor o pravici (toženka v zadevi P 1/2023 od tožnice zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnin), izhajajoč iz 2. odstavka 33. člena SPZ, najprej pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšno je bilo posestno stanje pred zatrjevanim motilnim ravnanjem. Ugotovilo je, da so bili poslovni prostori, katerih posest ima tožnica, oskrbovani z električno energijo. Že nekaj mesecev pred zatrjevanim motilnim ravnanjem je račune za elektriko plačevala tožnica; toženka ji je (tako je trdila sama tožnica) 19. 7. 2023 pojasnila, da ne bo več plačevala računov operaterja. Pritožbeno poudarjanje, da tak način izvrševanja posesti med pravdnima strankama ni bil dogovorjen, da stroškov ni bila dolžna plačevati in da v ta režim ni nikoli pristala, ni pravno odločilno. 2 Odločilno je, da je šlo za zadnji način izvrševanja posesti in takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, ampak ji pritrjuje.

10. Višje sodišče zaradi opisanega sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je dobavitelj elektriko odklopil, ker tožnica ni plačala računa. Tožnica torej ni verjetno izkazala, da je do spremembe v posestnem stanju prišlo zaradi motilnega ravnanja toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da zato tudi ni dolžna ničesar aktivnega storiti v smeri spremembe posestnega stanja, je tako pravilno.

11. Navedba, da toženka namenoma ni objavila računa in opomina elektro distributerja na oglasni deski, predstavlja pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne more obravnavati, saj tožnica niti ne pojasni, še manj izkaže, da je ne bi mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno zatrjevanje, da je toženka prenehala plačevati elektriko z namenom odklopa, ne more biti pravno odločilno, saj do odklopa, kot je bilo pojasnjeno, ni prišlo zato in tedaj, ko je toženka prenehala plačevati račune (po obvestilu z 19. 7. 2023), ampak tedaj in zato, ko jih ni plačala tožnica (gl. tudi 32. člen SPZ). Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da je bila v pogodbenem odnosu z distributerjem toženka. Bistveno je, kot je bilo že pojasnjeno, da je bil način uporabe prostorov, priklopljenih na električno omrežje, pred izklopom tak, da je račune plačevala tožnica.

12. Odločitev sodišča prve stopnje torej ni posledica stališča, da neplačevanje elektrike, ki povzroči odklop, ne more predstavljati motenja posesti. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodna praksa sprejela stališče, da neplačevanje elektrike, ki povzroči odklop, predstavlja motenje posesti, je torej nepotrebno. 3 Pritožbena primerjava obravnavane zadeve s sklepom VSL I Cp 1216/2011 niti ni na mestu, saj gre za drugačno situacijo. V zadevi I Cp 1216/2011 je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec samovoljno spremenil dotedanji način preskrbe tožničine garsonjere z električno energijo, saj dobavljene električne energije ni plačal z namenom , da bi dosegel odklop dobave; v tej zadevi trditve o takšnem namenu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Tudi zadeva II Cp 400/2015 je drugačna od obravnavane, saj je šlo tam za odnos med več posestniki, način plačevanja električne energije pa v času pred odklopom električne energije po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil ustaljen, kot je bil v tem primeru.

13. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo, svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj ob pojasnjenem in ob tem, ko mora biti pogoj iz 1. odstavka 272. ZIZ izpolnjen hkrati z enim od tistih iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati, saj bo moralo sodišče o njih odločiti glede na končni uspeh v postopku, ne pa glede na (ne)uspeh s posameznim procesnim dejanjem.

1 1. in 2. odstavek 272. člen ZIZ; US RS Up 275/97, VSL I Cp 172/2021 in številne druge.

2 V skladu s 426. členom ZPP je namreč ob obravnavi tožbe zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti.

3 Ob tem višje sodišče glede na izrecno pritožbeno navedbo tudi opozarja, da dve odločbi višjega sodišča še ne predstavljata ustaljene sodne prakse o nekem vprašanju.