Appeal allowed; preliminary asset seizure order rejected due to insufficient proof of defendant's assets during liquidation.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka je hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov. Obtožena pravna oseba je od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog oškodovane družbe A. (v nadaljevanje oškodovana družba), za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je vložila 27. 9. 2023.

2. Zoper takšno odločitev so se pritožili pooblaščenci oškodovane družbe, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po po 373. členu ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu oškodovanca ugodi in odredi zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je oškodovana družba po svojih pooblaščencih 20. 5. 2021 priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 650.120,00 EUR, s pripadki. Dne 27. 9. 2023 pa je vložila tudi predlog za zavarovanje tega premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je predlog ustrezno evidentiralo in vložilo v spis, kot to nalagajo določbe Sodnega reda, s tem pa ni kršilo ZKP, kot neutemeljeno zatrjujejo pritožniki. Iz določbe četrtega odstavka 502. a člena ZKP, ki določa, da se sklep o zavrnitvi predloga za začasno zavarovanje vroči samo državnemu tožilcu, namreč ni mogoče izpeljati obveznosti sodišča, da bi moralo predlog za začasno zavarovanje hraniti ločeno od drugih listin spisa, z namenom, da se tisti zoper katerega se predlaga zavarovanje, s takim predlogom ne bi seznanil.

5. Ob obravnavanju predmetnega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpolnjen prvi pogoj za odreditev takšnega ukrepa, t.j. izkazana verjetnost terjatve, saj je s pravnomočno obtožnico izkazan utemeljen sum, da je obtožena pravna oseba B. storila očitano ji kaznivo dejanje in s tem oškodovala oškodovano družbo za znesek v višini zahtevanega zavarovanja ter, da tekom glavne obravnave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali ali ovrgli.

6. V okviru presoje nadaljnjega pogoja za izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka, tj. ali je izkazana nevarnost odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki bi onemogočila ali precej otežila uveljavitev terjatve, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo, da ta pogoj v svojem bistvu predpostavlja obstoj premoženja, na katerem naj se odredi zavarovanje 1 , katerega pa oškodovana družba v predlogu za začasno zavarovanje, ni ustrezno dokazno izkazala.

7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim obstojem premoženja, na katerem se predlaga začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, povzelo vsebino predloga za zavarovanje, in sicer:

(-) da je zagovornik obtožene pravne osebe na predobravnavnem naroku dne 9. 7. 2021 pojasnil, da " je edino premoženje, ki ga ima obtožena pravna oseba, potencialna terjatev do FURS, ker je ta družba prejela sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba na odpravo davčnih odločb v zvezi z vrnitvijo preveč plačanega blaga, ki bi bilo v primeru ugodne rešitve zadeve edino premoženje družbe, v nasprotnem pa bi ostala povsem brez premoženja in bi bili tako podan razlog za začetek stečajnega postopka ", kar izhaja tudi iz predlogu priloženega zapisnika o predobravnavnem naroku v predmetni zadevi z dne 9. 7. 2021;

(-) da je oškodovana družba 17. 2. 2022 v likvidacijskem postopku zoper obtoženo pravno osebo prijavila terjatev v višini 650.120,00 EUR s pripadki,

(-) da je likvidacijski upravitelj C. C. v komunikaciji s pooblaščenci oškodovane družbe pojasnil, da je obtožena pravna oseba uspela v postopku zoper FURS in pridobila terjatev do FURS v višini približno 1,5 milijona EUR, da je FURS to terjatev nemudoma pobotal s svojo neodvisno terjatvijo do te družbe in je obtoženi pravni osebi ostala terjatev do FURS v višini približno 550.000,00 EUR, kar je predstavljalo celotno oziroma edino premoženje za poplačilo upnikov, pri čemer so ostali "mali" upniki priglasili terjatve v skupni višini okoli 50.000,00 EUR,

in zaključilo, da povzetih navedb oškodovana družba ni dokazno podprla, ko je v predlogu celo izrecno navedla, da s pisnimi dokazili o teh okoliščinah ne razpolaga, ker likvidacijsko podjetje ni bilo pripravljeno posredovati informacij oziroma podati te informacije v pisni obliki, niti deliti drugega gradiva. Ker po mnenju sodišča prve stopnje pridobitev ustreznih dokazil od likvidacijskega upravitelja ni edini možni način s katerim bi lahko oškodovana družba pridobila podatke o obstoju ter višini premoženja obtožene pravne osebe, v obravnavanem predlogu pa ni predlagala pridobitve dokazov o teh okoliščinah, je sodišče prve stopnje štelo, da navedbe o obstoju premoženju obtožene pravne osebe in njegovi višini, niso z ničemer izkazane in zato tudi ne preverljive.

8. Glede na povzeto obrazložitev ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se prvo sodišče ni opredelilo do dokazov, s katerimi je oškodovana družba utemeljevala nevarnost razpolaganja s premoženjem (s tem pa smiselno tudi sam obstoj premoženja obtožene pravne osebe), saj se je sodišče prve stopnje tako do zapisnika predobravnavnega naroka z dne 9. 7. 2021 (ki ga izrecno omenja v obrazložitvi), kot tudi predložene korespondence pooblaščenca oškodovane pravne osebe z likvidacijskim upraviteljem, ki je potekala preko elektronske pošte, smiselno opredelilo s tem, ko je štelo, da ti dokazi ne izkazujejo verjetnosti obstoja premoženja. Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je taka ocena prvostopenjskega sodišča zmotna.

9. Uvodoma je potrebno pritrditi izhodiščnim navedbam v pritožbi, da je postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Tako sodišče pogoje za odreditev zavarovanja presoja samo na podlagi predloga. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov, saj glede na prej izpostavljeno, ni pričakovati, da bi sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka, opravljalo poizvedbe pri FURS oziroma izvajalo kakršenkoli dokazni postopek.

10. Kot je bilo že navedeno, mora sodišče prve stopnje pogoje za odreditev zavarovanja presoditi na podlagi predloga za začasno zavarovanje. V skladu s tem je sicer postopalo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa po oceni sodišča druge stopnje, pri presoji pogoja obstoja premoženja, sprejelo preuranjen zaključek.

11. Poleg tega, da je z zapisnikom o predobravnavnem naroku v predmetni zadevi z dne 9. 7. 2021 izkazano, da je zagovornik obtožene pravne osebe sam zatrjeval, da je edino premoženje, ki ga ima pravna oseba, potencialna terjatev do FURS (kar dejansko pomeni, da je sama obtožena pravna oseba po svojem zagovorniku podala podatek o tem, da ima potencialno terjatev do FURS), v konkretni zadevi namreč ni mogoče spregledati dejstva, izpostavljenega v predlogu z dne 27. 9. 2023, a ga sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo, da je obtožena pravna oseba od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja 2 , kar je nenazadnje poudaril tudi zagovornik obtožene pravne osebe na predobravnavnem naroku 9. 7. 2021. V tem kontekstu je potrebno upoštevati tudi navedbe v predlogu z dne 27. 9. 2023, da so se likvidacijski upravitelj in pooblaščenci oškodovane družbe sestali 19. 4. 2023 in 17. 5. 2023 (kar vsaj v določenem delu izkazuje predloženi izpis izmenjanih elektronskih sporočil), z namenom doseči ustrezen diskont terjatve oškodovane družbe na znesek, ki bi omogočal poplačilo vseh dolgov obtožene pravne osebe z razpoložljivim zneskom 550.000,00 EUR, iz naslova terjatve do FURS. S tem pa bi bila likvidacija zaključena in ne bi bilo potrebno predlagati začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi povsem prezrlo dejstvo, da je skupščina obtožene pravne osebe sprejela sklep, da se likvidacijski postopek ustavi in da družba deluje dalje, s čimer je bil likvidacijski upravitelj razrešen in imenovan nov zakoniti zastopnik, kar glede na določbo 414. člena ZGD, že samo po sebi kaže na obstoj premoženja obtožene pravne osebe. Glede na navedeno je v fazi odločanja o začasnem zavarovanju, ko ZKP izrecno ne določa dokaznega standarda glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o obstoju premoženja (tako kot za obstoj terjatve), odločitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti premoženja, preuranjena.

12. Ker so glede na povzeto utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da navedbe predlagateljice o premoženju obdolžene pravne osebe, ki naj bi bilo edino premoženje te družbe pridobljeno po 9. 7. 2021, niso z ničemer izkazane in preverljive, in ker se sodišče v posledici takšne zmotne ocene ni spuščalo v presojo ostalih pogojev za ugoditev predlogu za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP).

13. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, po ponovni presoji vsebine predloga za začasno zavarovanje in ob celoviti oceni vseh predlogu priloženih dokazov, ponovno presoditi zatrjevani obstoj premoženja, na katerem je predlagano začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka. Če bo pri ponovnem odločanju ugotovilo, da je obstoj premoženja ustrezno dokazno podkrepljen, bo moralo nadalje preučiti ali so v podanem predlogu navedena dejstva, ki utemeljujejo sklepanje o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve po koncu kazenskega postopka onemogočena ali precej otežena, nadalje pa tudi, ali je s predlaganimi sredstvi zavarovanja mogoče doseči namen predlaganega zavarovanja, t.j. ali so predlagana sredstva oziroma predmeti primerni za dosego zasledovanega cilja tudi glede predloga za prepoved slovenskim bankam, da obtoženi pravni osebi odrečejo izplačila zneskov z računov, ki niti ne obstajajo, ter ali je predlagano zavarovanje sorazmerno v ožjem smislu.

1 Čeprav takemu stališču v osnovi ni mogoče odreči razumnosti, je vendarle pritrditi pritožbenim navedbam, da obstoj premoženja, ki bi lahko bil predmet odtujitve, prikritja ali razpolaganja, ni izrecen oz. formalni pogoj, ki se ga presoja v okviru izkazanosti nevarnosti razpolaganja s premoženjem, temveč v okviru presoje, ali je predlagan način zavarovanja primeren za dosego cilja tj. ali predmet zavarovanja, na katerem se predlaga zavarovanje, sploh obstaja (kar izhaja tudi iz sklepa VSL II Kp 14285/2014 z dne 23. 4. 2015, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje).

2 414. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) namreč določa, da mora likvidacijski upravitelj v primeru, če na podlagi prijavljenih terjatev ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi obrestmi, nemudoma ustaviti postopek likvidacije in dati predlog za začetek stečajnega postopka.