Appeal dismissed; prior dismissal for non-crime acts creates res judicata barring new prosecution.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrglo obtožnico oškodovanke kot tožilke A. A. zoper osumljene B. B., C. C. in D. D. zaradi kaznivih dejanj protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem in drugem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne knjige, spisa ali arhivskega gradiva po tretjem odstavku 259. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke vseh osumljencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podatki spisa potrjujejo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanka kot tožilka že 2. 7. 2018 na Okrajno sodišče v Novem mestu zoper iste osumljence vložila obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, ponareditve ali uničenja uradne listine, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 z enakimi obtožbenimi očitki kot izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa. Okrajno sodišče v Novem mestu je s pravnomočnim sklepom I K 32324/2017 z dne 1. 10. 2018 na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog zavrglo.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši 1 in novejši 2, 3 kazenskoprocesni teoriji sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ( ne bis in idem ), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar ( res iudicata ), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).

6. Pritožnica pravilno ugotavlja, da se kazenski postopek v primeru zavrženja obtožnega predloga po prvem odstavku 437. člena ZKP še ni začel ter da 31. člen Ustave veže prepoved ponovnega sojenja o isti stvari na primere, ko je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper posameznika pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen, ne pa tudi na primer, ko je bil obtožni akt zavržen. Vendar pa ima uporaba prvega odstavka 437. člena ZKP v povezavi z razlogi iz prvega odstavka 277. člena ZKP ne glede na dejstvo, da se obtožni akt (praviloma) zavrže, v smislu razsojene stvari ( res iudicata ) enake učinke, kot če bi bil kazenski postopek ustavljen zaradi okoliščin, ki trajno izključujejo kazenski pregon. Pritožbeno sodišče sprejema in se pridružuje stališču teorije, da bi bilo nesprejemljivo, če bi istovrstne okoliščine v rednem postopku preprečevale ponovno sojenje o isti stvari, v skrajšanem pa ne. 4

7. Glede v pritožbi izpostavljenih odločitev Vrhovnega sodišča v odločbah I Ips 13340/2017 z dne 2. 9. 2021, I Ips 9/2004 z dne 22. 1. 2004 in I Ips 231/2008 z dne 19. 2. 2009 je že prvostopenjsko sodišče v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da ne gre za z obravnavano zadevo primerljivo procesno dejansko stanje, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na te razloge sklepa sklicuje. V zvezi z zapisom v sodbi I Ips 231/2008, da za sklep o zavrženju obtožnice (iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP) ne velja prepoved ne bis in idem iz prvega odstavka 10. člena ZKP, zato sme državni tožilec kljub zavrženju obtožnice vse do zastaranja kazenskega pregona vložiti novo obtožnico (7. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče izpostavlja, da ima po stališču novejše pravne teorije, 5 tudi sklep o zavrženju obtožnice po prvem odstavku 278. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

8. Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o zavrženju obtožnega predloga v pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 32324/2017 z dne 1. 10. 2018. Ne glede na navedeno so pritožbeni očitki, da naj bi to sodišče odločilo, da dejanja, ki so predmet obtožbe, niso kazniva dejanja, čeprav je oškodovanka kot tožilka dokazala obstoj utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, že sami po sebi neutemeljeni. Zagovornica namreč nepravilno enači zavrženje obtožnega predloga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) z zavrženjem iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe).

9. Pritožnica prav tako ne more uspeti z navajanjem okoliščin, ki naj bi po njeni oceni utemeljevale obtožbene očitke oškodovanke kot tožilke, saj je sodišče prve stopnje obtožnico zavrglo zaradi izkazanih okoliščin, ki (trajno) izključujejo pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), torej iz procesnega razloga, ter posledično o vsebinski utemeljenosti obtožnega akta ni odločalo, niti je ne more presojati pritožbeno sodišče.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker pooblaščenka s pritožbo ni uspela, je oškodovanka kot tožilka dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 437. člen, str. 944, tč. 7.

2 Šugman Stubbs, K., Gorkič P., Fišer, Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2020, str. 452.

3 Kmet, S.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2023, 437. člen, str. 160, tč. 7.

4 Prav tam.

5 Šugman Stubbs, K., Gorkič P., Fišer, Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2020, str. 450.