Administrative court dismisses appeal against administrative decision granting maximum six-month installments for refund of pandemic aid.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Vlogi za obročno vračilo neupravičeno izplačanega zneska pomoči je bilo glede na določbo prvega odstavka 90. člena ZIUPOPDVE ugodeno v največjem možnem obsegu. Organ je pri svoji odločitvi v celoti upošteval tožničine navedbe o njenem težkem finančnem in premoženjskem položaju, ki so posledica izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije in tožnici omogočil vračilo pomoči v šestih enakih mesečnih obrokih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil o tožničini vlogi za obročno plačilo dolga iz naslova vračila neupravičeno prejete pomoči, izplačane na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPOPDVE). Organ je tožnici odobril obročno plačilo obveznosti, ki izhaja iz odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-3122/2022-3 z dne 3. 5. 2022 v višini 4.869,12 EUR v šestih obrokih po 811,52 EUR, ki jih mora tožnica poravnati v šestih zaporednih mesecih, prvega do 4. 6. 2022, zadnjega pa do 4. 11. 2022. Organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je tožnica zaradi epidemije bolezni COVID-19 izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov, zaradi česar je njeni vlogi za obročno plačilo dolga ugodil.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnilo tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ skladno z 90. členom ZIUPOPDVE tožnici dovolil obročno vračilo neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi interventnih ukrepov zaradi Covid-19, v šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev, kar je v največjem obsegu, ki ga zakon omogoča. Ob tem je še pojasnil, da je predmet tega postopka le obročno vračilo dolga, medtem ko za razveljavitev odločbe v smislu, da vračilo zneska ne bi bilo potrebno, ni pravne podlage.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Navaja, da je trenutno nezmožna odplačevati dolg tudi obročno, zato izpodbija znesek vračila v celoti. Navaja, da je zaradi odloka vlade morala začasno zapreti lokal, dejavnosti tako ni mogla opravljati in posledično tudi ni imela dohodkov, imela pa je stroške s plačilom najemnine, položnic, računovodskih storitev, ipd. Znesek, za katerega je v času epidemije zaprosila, je porabila za izplačilo plače zaposlenemu. Ni si predstavljala, da bo morala prejeti znesek vrniti, saj je z njim reševala situacijo pred zaprtjem lokala in odpuščanjem. Ker se je finančni promet po koroni zmanjšal za približno 35 %, se je 30. 10. 2022 odločila za zaprtje lokala. Navaja, da je trenutno v veliki finančni krizi in s svojim dohodkom ne more plačevati niti mesečnega obroka v višini 811,52 EUR.

4. Drugostopenjski organ v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto pomoč v obliki povračila nadomestila plač za začasno čakanje na delo v znesku 4.869,12 EUR. O obveznosti vračila navedenega zneska je bilo odločeno z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-3122/2022-3 z dne 3. 5. 2022, ki je pravnomočna. Zakonitost navedene odločbe z dne 3. 5. 2022 torej ni predmet tega postopka, ampak je predmet sodne presoje v tem sporu zgolj odločitev prvostopenjskega organa o obročnem plačilu zgoraj navedenega zneska.

7. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 90. člena ZIUPOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da lahko Finančna uprava Republike Slovenije in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, ki sta pristojna za ugotavljanje vračila neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, ne glede na zakon, ki ureja javne finance, dovolita obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo v skladu s tem zakonom, se za odloženi znesek (vključno z zamudnimi obrestmi) ne zaračunajo obresti (drugi odstavek).

8. Kot je tožnici pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, je bilo njeni vlogi za obročno vračilo neupravičeno izplačanega zneska pomoči glede na zgoraj citirano določbo prvega odstavka 90. člena ZIUPOPDVE ugodeno v največjem možnem obsegu. Organ je torej pri svoji odločitvi v celoti upošteval tožničine navedbe o njenem težkem finančnem in premoženjskem položaju, ki so posledica izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije in tožnici omogočil vračilo pomoči v šestih enakih mesečnih obrokih. Glede prošnje za odpis dolga, ki jo tožnica omenja v tožbi, pa ji sodišče pojasnjuje, da sámo ne more odločiti o takem predlogu, saj se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve, ki jo je sprejel upravni organ, to pa je odločitev o obročnem plačilu obveznosti.

9. Sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama postopka ni sporno.