Appeal dismissed; partial revocation of first-instance judgment does not block enforcement of remaining valid parts.

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje lahko skladno s šestim odstavkom 392. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi delno, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo; pravilnost uporabe navedene zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča pa je lahko predmet vloženega izrednega pravnega sredstva in ne zakonska ovira za izvršitev pravnomočne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe istega sodišča X Kp 20765/2015, z dne 11. 3. 2022.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila:

- obsojeni A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da izpodbijani sklep "spremeni, zavrže ali razveljavi";

- obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeni senat nima pomislekov glede pravnomočnosti in izvršljivosti citirane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje B. B., C. C. in D. D. spoznalo za krive očitanih kaznivih dejanj, jim izreklo kazenske sankcije, razsodilo, da so tri tuje gospodarske družbe in ena tuja fundacija dolžne plačati določene zneske, ki ustrezajo nanje preneseni protipravni premoženjski koristi, ter da so obsojenci dolžni povrniti sorazmeren del stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Zagovorniki tedaj obtoženih so zoper sodbo vložili pritožbe, o katerih je Višje sodišče v Ljubljani odločilo tako, da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in poseglo v krivdorek prvostopenjske sodbe, sicer pa v ostalih nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 129. člena ZKP je navedena sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, ko je omenjeno sodišče prejelo drugostopenjsko odločitev, tj. dne 7. 6. 2023, in izvršljiva, ko je bila vročena in ko za njeno izvršitev ni bilo zakonskih ovir. Pritožbeni senat ocenjuje, da takšne ovire v predmetni zadevi niso nastale, zato gre utemeljeno zaključiti, da je sodba sodišča prve stopnje za obsojenega A. A. postala izvršljiva dne 28. 6. 2023.

6. Teza obrambe, da se zaradi razveljavitve odločbe o odvzemu premoženjskopravne koristi ne more izvršiti sodba kot celota, ne prepriča, saj bi se s tem izvotlil namen določbe šestega odstavka 392. člena ZKP. Kot pravilno izpostavi sodišče prve stopnje, lahko sodišče druge stopnje skladno s citirano ureditvijo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi delno, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo; pravilnost uporabe navedene zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča pa je lahko predmet vloženega izrednega pravnega sredstva in ne zakonska ovira za izvršitev pravnomočne sodbe. Nerazveljavljeni deli sodbe torej postanejo pravnomočni in praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker so izrečene pravnomočna kazenska sankcija ali morebitne druge odločbe. 1 Navedeno stališče potrjuje tudi v obravnavani zadevi sprejet sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 5. 2024, s katerim je ugodilo predlogom obrambe o odložitvi izvršitve kazni zapora. Glede na četrti odstavek 423. člena ZKP namreč lahko vrhovno sodišče takšno odločitev sprejme zgolj in samo v primeru pravnomočne in izvršljive sodbe. Iz istega razloga so zato neutemeljeni tudi pomisleki obrambe, v katerih se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 46408/2010, z dne 26. 11. 2015 (in odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS na zahtevo za varstvo zakonitosti v predmetni kazenski zadevi), saj se je ta ukvarjala z vprašanjem formalne pravnomočnosti sodbe kot pogojem za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Izpodbijani sklep je glede na obrazloženo pravilen, prav tako pritožbeni senat ni zaznal kršitev, ki jih na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP preverja po uradni dolžnosti, zato je ob neutemeljenih navedbah obsojenca in njegovega zagovornika pritožbi zavrnil kot neutemeljeni.

8. Obramba s pritožbama ni uspela, zato je obsojenec glede na prvi odstavek 98. člena, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR, odmerjeno na podlagi Zakona o sodnih taksah in tarifne številke 74013 Taksne tarife.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 457/2006, z dne 28. 6. 2007, sklepa I Ips 149/2009, z dne 7. 5. 2009 in I Ips 46490/2010, z dne 3. 2. 2011.