Court dismisses appeal, ruling that indictment flaws cannot be cured by explanatory text.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec A. A. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 100,00 EUR.

[JEDRO]

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., vložen po pooblaščencu odvetniku B. B. z dne 30. 8. 2023, s katerim se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki so do dneva izdaje izpodbijanega sklepa bili znani v višini 4,31 EUR, kot tudi potrebne izdatke obdolženega ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper ta sklep se pritožuje pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev ali pa spremeni izpodbijani sklep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP. Po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP pa se med drugim s sklepom zavrže tudi obtožba, če sodišče ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kar v skladu s prvim odstavkom 434. člena velja tudi, če iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, mora biti opis kaznivega dejanja takšen, da se v njem prepleta zakonski opis kaznivega dejanja z opisom konkretnih dejstev, ki so zakonski znaki v obtožbi zatrjevanega kaznivega dejanja in sicer tako, da je mogoče iz opisa razbrati, katero kaznivo dejanje je predmet obtožbe.

5. V obravnavanem obtožnem predlogu, s katerim se obtoženemu očita kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, pri čemer iz izreka obtoženega predloga izhajajo navedbe, da je obdolženec ponaredil kupoprodajno pogodbo, da bi se ta uporabila kot prava, s tem, ko je v točno neugotovljenem času od 6. 12. 2017 do januarja 2022 izpolnil in podpisal (v svojem imenu in v imenu A. A.) kupoprodajno pogodbo z dne 6. 12. 2017, katere predmet je traktor znamke Štore, tip 404, letnik 1980, last C. C., in jo izročil policistu D. D. z namenom, da bi ga prepričal, da mu je traktor prodan, s tem pa je ponarejeno listino uporabil kot pravo. Ob takem opisu kaznivega dejanja je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da iz njega niso razvidne dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da izdelana listina vzbuja napačen vtis ter da iz takega opisa ni razvidno, da naj bi in v čem naj bi taka listina spravljala v zmoto.

6. Sosledje dogodkov in dejanski stan kaznivega dejanja je opisan šele v nadaljevanju obtožnega predloga tj. v njegovi obrazložitvi, kot izpostavlja tudi pritožnik. V obrazložitvi obtožnega predloga je tako opisano, da je obdolženec domnevno ponarejeno pogodbo uporabil kot pravo tako, da jo je izročil policistu D. D. in ga na ta način prepričal, da v predkazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zatajitve ni zasegel traktorja v lasti C. C., ker ga je obdolženi s ponarejeno kupoprodajno pogodbo prepričal, da mu je bil traktor prodan. Iz obrazložitve obtožnega predloga prav tako izhaja, da je bil obdolženemu traktor pripeljan z namenom cenitve v letu 2020, da je zaradi večkratnega neuspešnega pozivanja obdolženca, naj traktor vrne, bila zoper obdolženca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, da je v okviru obravnavanja slednje kazenske ovadbe policist PP Celje D. D. z obtoženim E. E. opravil razgovor, po katerem je navedeni policist obdolžencu dal dovolj časa, da si je lahko ustrezno pripravil kupoprodajno pogodbo, s katero naj bi policista prepričal, da mu je traktor prodala lastnica C. C., čeprav to ni resnično.

7. V nasprotju z mnenjem pritožnika, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da izdelana listina vzbuja napačen vtis, niso opisane v tenorju obtožnega predloga. Ker, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga pravilna in zakonita. Nenazadnje pa velja tudi dodati, da iz izreka obtožnega predloga tudi ni jasno, kakšno vlogo naj bi imel v celotni zadevi oškodovanec kot tožilec, ko je iz samega obtožnega predloga jasno izhaja, da oškodovanec kot tožilec sploh ni bil lastnik traktorja, ki naj bi ga po ponarejeni pogodbi prodal obdolžencu.

8. Glede na navedeno in ker v okviru uradnega preizkusa v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, kot to določba drugi odstavek 96. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče oškodovancu kot tožilcu naložilo tudi plačilo stroškov predmetnega postopka - sodne takse v znesku 100,00 EUR. Po plačilu sodne takse bo oškodovanca kot tožilca pozvalo sodišče prve stopnje.