Court acquits defendant of perjury charge due to insufficient factual description of the alleged crime in the indictment.

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je drugega napeljeval, da bi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1,

s tem, da je točno neugotovljenega dne med 3. 4. 2019 in 13. 5. 2019 v Celju B. B. po telefonu nagovarjal, naj pri ponovnem pričanju v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Žalcu vodil pod opravilno številko I K 46518/2017 zoper obdolženega C. C. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, izpove drugače kot je izpovedoval ob zaslišanju 3. 4. 2019, ko je izrecno povedal, da je bil storilec obravnavanega kaznivega dejanja obdolženi C. C., in sicer naj tokrat izpove, da se obdolženega C. C. ne spomni kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja, napeljevanje pa ni bilo uspešno, saj B. B. svoje izpovedbe ni spremenil, pač pa je vztrajal pri izpovedbi, kakor jo je podal 3. 4. 2019,

kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 pa je kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do petih let zapora,

s čimer naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena in drugim odstavkom 37. člena KZ-1.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Ker v opisu dejanja v obtožnici in v krivdoreku sodbe ni konkretizirano, da naj bi obtoženec napeljeval k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna), dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena in drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov (kazenskega postopka) iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca skladno z načelom in dubio pro reo oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Ex offo preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP, saj ni prepoznalo, da opis dejanja v obtožnici, prevzet v krivdorek sodbe, ne vsebuje konkretizacije konstitutivnega zakonskega elementa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1, tj. da naj bi obtoženec napeljeval (B. B.) k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna). Kaznivo dejanje, k izvršitvi katerega napeljevalec napeljuje, mora biti tako določno konkretizirano, da je moč iz opisa sploh sklepati, da gre za napeljevanje k dejanju, ki je kaznivo. Če v opisu dejanja, ki naj bi ga bil storil napeljevani, niso substancirani njegovi zakonski znaki, niti ravnanje, zaradi katerega se napeljevalec (v danem primeru obtoženec) preganja, ne more biti kaznivo dejanje.

5. V predmetni zadevi konkretni del opisa obtoženčevega izvršitvenega ravnanja ne substancira v abstraktnem delu opisa sicer zatrjevanega zakonskega znaka krive izpovedbe, h kateri naj bi obtoženec napeljeval. Po vsebini se obtožencu očita le napeljevanje k spremembi izpovedbe B. B. v kazenskem postopku, tj. da naj pri ponovnem pričanju drugače (!) kot ob zaslišanju 3. 4. 2019, ko je "izrecno povedal", da je bil storilec kaznivega dejanja nasilništva obdolženi C. C., izpove, da je C. C. ne spomni kot storilca kaznivega dejanja. V opisu pa zaman iščemo vsakršno omembo bistvenega dela kazenskopravnega očitka, npr. da je B. B. ob prvem zaslišanju izpovedal po resnici, da je bil C. C. res storilec, da je bil v kazenskem postopku I K 46518/2017 pravnomočno spoznan za krivega ipd., oziroma da je izpovedba, h kateri naj bi obtoženec napeljeval, torej da se B. B. C. C. ne spomni kot storilca, neresnična. Sprememba izpovedbe ni zakonski znak kaznivega dejanja po 284. členu KZ-1, kazniva je kriva izpovedba (tudi v kazenskem postopku) in posledično je kaznivo le napeljevanje h krivi izpovedbi. Opis dejanja, kakor je zastavljen, dopušča tudi možnost, da bi bila lažna prvotna izpovedba B. B., resnična pa tista, h kateri naj bi obtoženec napeljeval, zato je evidentno, da dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje. V utrjeni sodni praksi ni dvoma, da mora biti opis vsakega kaznivega dejanja perfekten tako v tenorju obtožnega akta kot v izreku sodbe, nesklepčnega opisa pa ni dopustno nadomeščati ali dopolnjevati z navedbami v obrazložitvi obtožnice (da je bila zoper C. C. izdana obsodilna sodba) in še manj s tosmernimi podatki kazenskega spisa.

6. Ker dejanje, ki se obtožencu očita, ni kaznivo dejanje, pri čemer ne vsebuje niti zakonskih znakov drugih kaznivih dejanj, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP odpravilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo in obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena in drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Pritožbenih navedb zagovornikov, ki so posledično postale brezpredmetne, ni več preizkušalo, odločbo o stroških tega kazenskega postopka pa je oprlo na določbo prvega odstavka 96. člena ZKP.