Supreme Court dismisses appeal request regarding unjust enrichment claim based on employment law payment basis.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe plaintiff requested the return of payments made to settle the defendant's debts, arguing the underlying employment law basis had lapsed. The lower courts rejected the claim, and the Supreme Court upheld this decision by denying the appeal request. The court ruled that the conditions for granting permission for a review appeal were not met under the relevant procedural law.
Legislator headnote
AI generated136. člen Zakona o delovnih razmerjih; 190. člen Obligacijskega zakonika: A claim for unjust enrichment based on the lapse of a statutory payment basis is inadmissible when the lower courts correctly determined that the burden of proving a subsequent agreement to return funds remained with the plaintiff.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Predlog se zavrne.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V obravnavani pravdi tožnica zahteva vračilo plačil, ki jih je izvedla kot poplačilo toženčevih (delavčevih) upnikov/dolgov, češ da je odpadla podlaga za njihova plačila iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih, zaradi česar je toženec obogaten in je dolžan prejeto vrniti (190. člen Obligacijskega zakonika). Trdi, da se je s tožencem dogovorila, da poravna njegove dolgove, tako da si kasneje pridrži oziroma pobota to terjatev s svojimi izplačili plače tožencu.
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednja vprašanja: 1. Ali je zmotno pravno stališče nižjih sodišč, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven dogovor, da bo tožena stranka vrnila prejete zneske, čeprav obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ? 2. Ker je tožnica tožencu (po)plačala njegove dolgove kot fizični osebi, ne pa dolgove iz naslova del kot samostojnemu podjetniku, ni bila pravilna ocena obeh sodišč, da je bilo procesno dokazno breme glede tega dejstva prenešeno nazaj na tožnico, pri čemer ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP in tudi ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu iz 215. čelna ZPP, ki je rezultiralo v procesno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je absolutne narave. 3. Ali zgoraj navedeno pravno vprašanje glede presoje nižjih sodišč vodi k zaključku, da bi bila vrnitev plačanega tožnici v skladu z dostojnostjo in moralo toženca, in je po skupnem učinku pomenila kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, ki so prestopile v kršitev konvencijske pravice do poštenega obravnavanja (a right to a fair trial) iz prvega odstavka 6. člena EKČP?
5. Predlog ni utemeljen.
6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).