Court dismisses appeal against extension of pre-trial detention based on recidivism risk and evidence sufficiency.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Izrek najstrožjega ukrepa je v izpodbijanem sklepu utemeljen na teži obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, stopnji ogrožanja pravno zavarovanje dobrine, ki jo izvrševanje, višini predpisane kazni in subjektivnih okoliščinah obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

2. Zoper takšno prvostopenjsko odločitev se pritožuje zagovornica obdolženega, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep spremeni tako, da pripora ne podaljša in obdolžencu odredi hišni pripor oziroma mu omogoči zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in razumno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Takšnim prvostopenjskim zaključkom pritožba nasprotuje s trditvami, da obdolženi do sedaj zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ni bil sposoben podati zagovora, v katerem bi lahko dokazal, da pri dejanjih ni šlo za naključne stike z ljudmi ter da je bil obdolženi s strani treh oškodovancev izzvan, pri dejanju na škodo četrtega oškodovanca pa ga je razjezilo to, da ni mogel spiti v miru piva, ko sicer po naravi ni agresivna ali vzkipljiva oseba.

Takšne pritožbene navedbe zanesljivosti prvostopenjske odločitve ne morejo postaviti pod vprašaj. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče zaključek o obstoju zahtevanega dokaznega standarda dokazno oprt na gradivo, zbrano v predkazenskem postopku (izjave oškodovancev, prič in listinske dokaze), medtem ko se obdolženi pred dežurno preiskovalno sodnico ni želel zagovarjati. Zbrano dokazno gradivo pa tudi po presoji drugostopenjskega sodišča daje zadostno podlago za sklepanje, da obstoji večja verjetnost, da je obdolženi storil očitana mu dejanja, kot da teh ni storil. Pritožbeno ponujeno dokazno nepodprto lastno videnje o izzvanosti obdolženca s strani oškodovancev ter o obdolženčevi nevzkipljivi in neagresivni naravi, s katerim želi pritožnik zgolj relativizirati težo storjenih kaznivih dejanj, pa zanesljivosti prvostopenjskih zaključkov ne more omajati.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo in nanizalo tudi razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti ukrepa, ki jim pritožnik ne nasprotuje, pripor pa ocenilo kot neogibno potreben.

Izrek najstrožjega ukrepa je v izpodbijanem sklepu utemeljen na teži obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, stopnji ogrožanja pravno zavarovanje dobrine, ki jo izvrševanje, višini predpisane kazni in subjektivnih okoliščinah obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. V skladu z izsledki enotne sodne prakse je namreč edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, ocena sodišča, ali je mogoče varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira, takšna pozitivna prognoza pa pri obdolžencu tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni podana.

Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bilo v priporu obdolženčevo zdravstveno stanje ogroženo, zgolj načeloma izražena želja po zdravljenju zoper odvisnost od alkohola pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne more pretehtati nad njegovo poudarjeno ponovitveno nevarnostjo, zato obdolženčevi želji po zdravljenju v zaprtem oddelku bolnišnice ni mogoče slediti. Pritožba na načelni ravni podaja tudi predlog za odreditev hišnega pripora, do katerega pa se pritožbeno sodišče, ob pomanjkanju konkretizacije (zlasti ko obdolženi niti nima urejenega dejanskega bivališča), ne more argumentirano opredeliti. Sodišče druge stopnje tako soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben.

7. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.