Appeal against bail extension dismissed; court requires specific finding of probable cause only before investigation order.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum le preizkuša, ponovno presoja pa, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj le-tega pomembne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom iz pripornega razloga begosumnosti obdolženemu podaljšalo pripor za dva meseca, do vključno 5. 8. 2023 do 11.10 ure.

2. Zoper tak sklep se pritožuje zagovornica obdolženega iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in predlogu za podaljšanje pripora ne ugodi oziroma pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec kot član hudodelske združbe storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Takšen zaključek sodišče prve stopnje pravilno opira na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in vse dokaze, na katerih slednji temelji, saj so dokazi izvedeni tekom preiskave utemeljenega suma kvečjemu potrdili.

Takšne pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča zagovornica skuša spodnesti s pritožbeno tezo, da v času izdaje izpodbijane odločitve sklep o uvedbi preiskave še ni bil pravnomočen. Prvi odstavek 129. člena ZKP med drugim določa, da sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo. Trenutek nastopa pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave tako ni vezan na vročitev sklepa zagovornici, kot to napačno tolmači pritožba, ampak na odločitev o pritožbi senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP. Četudi je bila odločitev o zagovorničini v prejšnjem stavku navedeni pritožbi sprejeta na isti dan, pred sprejemom v tem postopku izpodbijane odločitve, prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati napačne presoje pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave.

6. Ni se mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da bi moralo sodišče v postopku odreditve pripora ponovno ugotavljati vse relevantne okoliščine glede obstoja utemeljenega suma. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum le preizkuša, ponovno presoja pa, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj le-tega pomembne. Ob upoštevanju pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, ko je pritožbeno neproblematizirana ugotovitev, da so tekom preiskave izvedeni dokazi zahtevan dokazni standard potrdili, zagovornica pravilnosti prvostopne odločitve ne more postaviti pod vprašaj z izpostavljanjem delov pričanj in dokazov, ki jih šteje obdolžencu v korist (ki pri pripornih odločanjih niso bili spregledani), na podlagi katerih želi zgraditi tezo o neobstoju utemeljenega suma.

7. Pritožbene navedbe o skopi in pavšalni obrazložitvi odločbe v kontekstu utemeljenega suma, s čimer zagovornica meri na procesno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, dejansko pomenijo predvsem nestrinjanje s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve. Povzeti razlogi v tem delu so namreč logični in razumno obrazloženi ter tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na večjo verjetnost, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kot da tega ni storil.

8. Pritožbeno vztrajanje glede nezakonitosti pridobljenih dokazov, ob tem, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, ne daje podlage za pritožben zaključek, da so ti dokazi ″prima facie″ nezakoniti. Presoja potencialne nezakonitosti dokazov bo namreč pridržana nadaljnjemu sodnemu postopku. Pritožba se tako tudi v tem delu izkaže za neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in nanizalo tudi razloge, ki utemeljujejo sklep o obdolženčevi begosumnosti, neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora. Takšnih prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija.

10. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da izpodbijana odločitev ni obremenjena z očitanima kršitvama določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.