Appeal allowed; prisoner cannot choose prison before judgment finality, but withdrawal of request voids transfer order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Celju vacated the lower court's order transferring the defendant to a prison before the judgment became final. Although the defendant argued for a specific open unit, the court held that prisoners cannot select their facility prior to final judgment, and the presiding judge lacks authority to decide. However, because the defendant withdrew this request upon learning the appeal would be dismissed, the court ruled that the transfer order was no longer valid and must be revoked.
Legislator headnote
AI generated7th paragraph of Article 361 of the Criminal Procedure Act; Article 86 paragraph 3 of the Criminal Code: A prisoner cannot unilaterally select a prison facility before the judgment becomes final, and a transfer order based on Article 361 is valid only if the prisoner voluntarily requests or agrees to the specific decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
[JEDRO]
Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora.
Odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP je možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi sedmega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtoženega A. A. odda v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe tega sodišča III K 15764/2021-429 z dne 8. 5. 2023.
2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Smiselno je predlagal spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se ga odda v ZPKZ Maribor – Odprti oddelek Rogoza, podredno pa (če pritožbeno sodišče prošnji ne ugodi) razveljavitev sklepa, kar bi pomenilo, da obtoženec do odločitve višjega sodišča o (zagovorničini) pritožbi zoper sodbo ostane v priporu.
3. Pritožba ni utemeljena, kljub temu pa je bilo izpodbijani sklep treba razveljaviti.
4. Poanta premestitve pripornika v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe je v tem, da se njegov status glede pravic in dolžnosti, določenih v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in na podlagi tega zakona izdanih predpisih, izenači z drugimi obsojenci, kar je v načelu ugodneje v primerjavi z izvrševanjem pripora. Ne določbe sedmega odstavka 361. člena ZKP niti tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo razlage, da bi bilo sodišče še pred pravnomočnostjo sodbe pristojno odločati o tem, v kateri konkretni zavod oziroma oddelek naj bi bil obtoženec (začasno) nameščen, in pri tem upoštevati celo obtoženčevo izbiranje namestitve, ki naj bi mu najbolj ustrezala. Določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1 prvič govorijo o odločitvi o režimu zavoda oziroma oddelka (odprti ali polodprti), ne o konkretnih institucijah, drugič pa se nanašajo na odločbo, ki je (lahko) del sodbe in se nanaša na izvršitev kazni zapora po pravnomočnosti sodbe (če bi obtoženec predlog podal pred izrekom sodbe), ne na obstoječo procesno situacijo začasne narave, zato pritožnik s sklici na tretji odstavek 86. člena KZ-1 ne more uspeti.
5. Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora. Drugih navedb, ki bi jih višje sodišče moralo preizkusiti in nanje odgovoriti, pa obtoženec v pritožbi ni ponudil. Sklicevanje na „sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 5. 2. 2020“ ostane nekonkretizirano in je nepojasnjeno, za katero sodbo sploh gre in kako naj bi njena vsebina vplivala na drugačno odločitev. Zato prizadevanjem za spremembo sklepa ni bilo moč slediti.
6. Obtoženec je v pritožbi navedel, da v primeru, če višje sodišče ne ugodi pritožbi v smeri predčasnega prestajanja zaporne kazni v ZPKZ Maribor – Odprti oddelek Rogoza, želi ostati v priporu. Ta ugotovitev, ki po vsebini pomeni umik predloga za premestitev v zavod za prestajanje kazni zapora, pa narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj je odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve. Posledično je bilo pritožbi vendarle treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).