Appeal dismissed; admission and remorse for drunk driving are general mitigating factors, not special grounds for reduced penalty points. Appeal dismissed; admission and remorse for drunk driving are general mitigating factors, not special grounds for reduced penalty points.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (glede odločbe o stranski sankciji) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Skladno z ustaljeno sodno prakso1 obdolženčeva nekaznovanost, priznanje storitve prekrška in obžalovanje za storjeni prekršek vožnje pod vplivom alkohola niso takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev stranske sankcije 18 KT, temveč gre za olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo pri splošni odmeri sankcij po prvem in drugem odstavku 26. člena ZP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP, mu za storjeni prekršek izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 200,00 EUR, pri tem je globo dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe.

2. Zoper sodbo se v delu glede odločbe o stranski sankciji pritožuje zagovornik obdolženca brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Očita kršitev določbe 26. člena ZP-1 ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu je bilo očitano, da je dne 12. 11. 2022 ob 20:52 kot udeleženec cestnega prometa vozil pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Po določbi 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP se voznika motornega vozila kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zrak. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 KT.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je obdolženec prekršek priznal in obžaloval, obdolženca spoznalo za krivega očitanega prekrška ter mu poleg globe 1.200,00 EUR skladno z zgoraj navedeno določbo 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP izreklo tudi stransko sankcijo 18 KT.

7. Po določbi prvega in drugega odstavka 26. člena ZP-1 sodišče storilcu prekrška odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep. Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo.

Skladno s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije.

8. Pritožba v zvezi z izrečeno stransko sankcijo očita obremenjenost izpodbijane sodbe s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo glede vprašanja omilitve stranske sankcije pod predpisano mejo.

Iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z odmero sankcije izhaja, da je sodišče pri odmeri upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, in sicer da je obdolženec prekršek priznal in obžaloval ter da je v trenutku izdaje sodbe še nekaznovan za prekrške. Zato je izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku ter predpisano število kazenskih točk. Prav tako je pojasnilo, da tekom postopka niso bile izpostavljene nobene posebne olajševalne okoliščine (8. in 9. točka obrazložitve).

Ker iz razlogov sodišča prve stopnje tako izhaja, da tekom postopka niso bile izpostavljene nobene posebne olajševalne okoliščine, so pritožbeni očitki o obremenjenosti izpodbijane sodbe s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 neutemeljeni, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vprašanja omilitve stranske sankcije pod predpisano mejo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa je lahko to le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava oziroma nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Skladno z ustaljeno sodno prakso 1 obdolženčeva nekaznovanost, priznanje storitve prekrška in obžalovanje za storjeni prekršek vožnje pod vplivom alkohola niso takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev stranske sankcije 18 KT, temveč gre za olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo pri splošni odmeri sankcij po prvem in drugem odstavku 26. člena ZP-1.

Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine (priznanje, obžalovanje, nekaznovanost) predstavljajo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo uporabo šestega odstavka 26. člena ZP-1. Tudi iz pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS IV Ips 193/2010 kaj takega ne izhaja, saj Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi ni presojalo vsebinsko pravilnosti uporabe šestega odstavka 26. člena ZP-1 v zvezi s tako ugotovljenimi okoliščinami, temveč zgolj pravilnost omilitve stranske sankcije pod predpisano mejo na 17 KT pri vozniku začetniku.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 75,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.

1 Glej npr. VSM Sodba PRp 64/2007, VSC Sodba PRp 226/2006.