Appeal against detention order dismissed; court upheld risk of escape and recidivism despite employment offer.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ob izkazanemu poskusu pobega tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni utemeljeno pričakovati, da bi pobegnil, saj sam predlog za predčasno prestajanje zaporne kazni z ničemer ne odpravlja begosumnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi petega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se pripor zoper obtožena A. A. in B. B. iz razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti podaljša do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega A. A. in sicer zaradi zmotne uporabe materialnih določb in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in takojšnjo izpustitev obtoženega A. A. na prostost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za sprejem izpodbijane odločitve – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, njuna ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum glede na dejstvo, da je bila izdana obsodilna sodba na podlagi priznanja krivde, ni vprašljiv in tega zaključka zagovornica dejansko niti ne izpodbija. Zagovornica namreč navaja, da je izrek obsodilne sodbe nova okoliščina v postopku, kar sicer na načelni ravni drži, vendar pa glede presoje o izkazanosti utemeljenega suma, ki ga je kot pogoj za odreditev in podaljšanje pripora vendarle treba smiselno upoštevati tudi ob izdaji sklepa na podlagi petega in šestega odstavka 361. člena ZKP, pomeni le to, da je dokazni standard utemeljenega suma že bistveno presežen, saj je že podana raven gotovosti, vendar zaključki sodišča o tem še niso pravnomočni. S takimi pritožbenimi navedbami zagovornica ne zbuja pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje pripora do nastopa prestajanja kazni zapora oz. najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

6. Prav tako ni nobenih dvomov o tem, da sta izkazana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

7. V zvezi z begosumnostjo je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da sta oba obtoženca tujca, državljana Madžarske, brez kakršne koli navezne okoliščine s Slovenijo, saj imata oba stalno bivališče na Madžarskem, tam imata družini, v Sloveniji pa nimata prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, ne družine, niti sorodnikov in tudi ne zaposlitve in da je utemeljeno sklepati, da sta se obtoženca na ozemlju Slovenije nahajala zgolj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Ker je ravno v zvezi z obtoženim A. A. sodišče prve stopnje upoštevalo, da je slednji dne 10.11.2022 (ko je bil prijet soobtoženi B. B.) pobegnil in je bil prijet šele naslednjega dne, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v obrazložitvi sklepa ni navedlo utemeljenih subjektivnih okoliščin, ki kažejo na begosumnost obtoženega A. A. in da nobeno aktivno ravnanje tega obtoženca ne kaže na to, da bi se v primeru odprave pripora izognil dokončanju tega kazenskega postopka. Ob izkazanemu poskusu pobega tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni utemeljeno pričakovati, da bi pobegnil, saj sam predlog za predčasno prestajanje zaporne kazni z ničemer ne odpravlja begosumnosti.

8. Prav tako ni slediti pritožbenim navedbam, da ponovitvena nevarnost ne obstoji več, ker je obtoženec v spis vložil pismo o nameri zaposlitve bodočega delodajalca, ki potrjuje zavezo obtoženca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal in zavrača obstoj ponovitvene nevarnosti v smislu izvrševanja kriminalnih dejanj na ozemlju Republike Slovenije, saj bo vir preživljanja pridobival na zakonit način. Gre zgolj za obljubo in namero zaposlitve, ki tudi v primeru, če bi že bila realizirana sama po sebi ne bi dajala zadostne podlage za sklepanje, da nevarnost nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ni podana. Ni namreč mogoče spregledati obsežne predkaznovanosti obtoženega v matični državi, dejstva, da gre za specialnega povratnika, niti načina izvrševanja kaznivih dejanj, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta vlome v hiše izvrševala skupaj z neznanim storilcem, serijsko in zaporedoma, pri tem pa izkazala tudi popolno brezbrižnost do imetja oškodovanca C. C., kar vse kaže na to, da je izvrševanje kaznivih dejanj ne le način preživljanja temveč tudi vedenja obeh obtožencev. Zato pritožbene navedbe ne omajejo prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obtoženemu A. A. še vedno izkazana tudi izrazita in konkretna ponovitvena nevarnost.

9. Nobenega dvoma pa ni tudi o tem, da je pripor v okoliščinah konkretnega primera še vedno sorazmeren in neizogibno potreben ukrep, kar je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, tam navedenih razlogov pa tudi zagovornica pritožbeno ne izpodbija.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.