Appeal dismissed; court upheld conviction of corporate officer for speeding based on radar evidence and statutory liability rules.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

[JEDRO]

Storilec s trditvami, da ga prekrškovni organ ni seznanil z nobenim dokazilom, smiselno očita kršitev pravice do obrambe, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovni organ storilcu slike glede na zakonske določbe ni dolžan pošiljati, po vpogledu v PN pa ugotavlja, da je bil storilec v navedenem PN poučen, da je dokaz prekrška radarska slika, ki jo je mogoče videti na sedežu prekrškovnega organa. Vsled temu zaključuje, da so pritožbene trditve o kršitvi storilčevih pravic neutemeljene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo PN v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa, v delu, ki se nanaša na sankcijo pa tako, da je storilcu za prekršek izreklo glavno sankcijo - globo v višini 120,00 EUR in 3 KT, za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, v preostalem delu pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ker se z njo ne strinja in je odraz nepoštenega sojenja. Pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 izrecno ne navaja, vsebinsko pa zatrjuje, da prekrškovni organ ni poslal poizvedbe podjetju, kdo je vozil, prav tako pa ni predložil nobenega dokazila (slike) o vozniku. Zatrjuje, da je ob takih okoliščinah v neskladju z zakonodajo kaznovati prokurista podjetja. Predlaga ugoditev pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 23. 4. 2021 storilca spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, ker je dne 11. 3. 2021 ob 21.42 uri v naselju Velenje vozil osebno vozilo, pri tem pa prekoračil dovoljeno hitrost, saj je vozil najmanj 61 km/h. Izrekel mu je globo 250,00 EUR in 3 kazenske točke (KT). Prekršek je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, voznik pa na kraju prekrška ni bil ustavljen. PN je bil storilcu kot odgovorni osebi pravne osebe izdan na podlagi četrtega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP.

5. Sodišče prve stopnje je storilčev ugovor zastaranja in njegova zatrjevanja v ZSV, da postopek o prekršku ni več dopusten, ker je za prekršek, storjen dne 11. 3. 2021, PN bil vročen dne 26. 4. 2021, kar je več kot 30 dni od storitve prekrška, zavrnilo z razlogi, da je prekrškovni organ začel postopek o prekršku pravočasno, saj je prvo dejanje prekrškovnega organa po ugotovljenem prekršku bila zahteva za posredovanje podatkov o vozniku vozila pravni osebi A. d.o.o. z dne 15. 3. 2021.

Pritožnik sicer zatrjuje, da prekrškovni organ pravni osebi kot lastniku vozila ni poslal nobene poizvedbe, vendar listine spisa tega ne potrjujejo. Kot izhaja iz vročilnice, pripete k navedeni zahtevi z dne 15. 3. 2021, je le ta bila pravni osebi A. d.o.o. na naslovu sedeža vročena s fikcijo dne 31. 3. 2021. Ker se, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, hitri postopek o prekršku glede na določbo prvega odstavka 50. člena ZP-1 začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil postopek o prekršku začet z zahtevo za posredovanje podatkov z dne 15. 3. 2021, ki jo je prekrškovni organ vročil pravni osebi a., saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je storilec prokurist pravne osebe a..

Ob navedenem pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da uvedba postopka zoper storilca ni zastarala. Očitani prekršek je bil storjen dne 11. 3. 2021, ugotovljen pa je bil s tehničnimi sredstvi, pri čemer voznik na kraju prekrška ni bil ustavljen in s prekrškom seznanjen. V takem primeru pa po določbi četrtega odstavka 42. člena ZP-1 postopka ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Ker se je postopek o prekršku pričel dne 31. 3. 2021, je torej pravilen zaključek sodišč prve stopnje, da njegova uvedba ni nedopustna.

6. Storilec s trditvami, da ga prekrškovni organ ni seznanil z nobenim dokazilom, smiselno očita kršitev pravice do obrambe, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovni organ storilcu slike glede na zakonske določbe ni dolžan pošiljati, po vpogledu v PN z dne 23. 4. 2021 (l. št. 3 spisa) pa ugotavlja, da je bil storilec v navedenem PN poučen, da je dokaz prekrška radarska slika, ki jo je mogoče videti na sedežu prekrškovnega organa. Vsled temu zaključuje, da so pritožbene trditve o kršitvi storilčevih pravic neutemeljene.

7. ZPrCP v 8. členu določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil (prvi odstavek). Če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba (drugi odstavek).

Pojem odgovorne osebe pravne osebe definira ZP-1 v 15. členu, in sicer v prvem odstavku določa, da je odgovorna oseba tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti.

Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je storilec v času storitve prekrška kot prokurist pravne osebe A. d.o.o. bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi te pravne osebe 1 , se sedaj v pritožbi neutemeljeno zavzema za zaključek, da za prekršek ne more biti odgovoren zgolj zato, ker je prokurist pravne osebe A. d.o.o.

8. Pri tem pa tudi z zatrjevanjem, da ima pravna oseba v lasti več vozil, ki jih tudi oddaja, v predmetnem pritožbenem postopku ne more biti uspešen. Vozilo je sicer res last pravne osebe, kot zatrjuje pritožnik, vendar pa svoje ZSV ni utemeljeval s sklicevanjem na to, da on kritičnega dne navedenega vozila ni vozil, temveč zgolj na to, da je postopek o prekršku zastaral. Ker trditev v smeri izpodbijanja domneve iz drugega odstavka 8. člena ZPrCP pred sodiščem prve stopnje ni navajal, temveč jih prvič navaja sedaj v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, gre za nedovoljene pritožbene novote (tretji odstavek 157. člena ZP-1).

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Pojem pooblastila za opravljanje dela v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe je treba razlagati v obsegu, kot ga opredeljujeta civilno in delovno pravo. Za ravnanje v imenu, na račun in v korist pravne osebe so pooblaščeni zastopniki in pooblaščenci. Med pooblaščence v širšem pomeni besede teorija uvršča prokuriste in poslovne pooblaščence (tako: Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, L. Selinšek, stran117, 118).