Appeal dismissed; temporary order denied due to lack of irreparable harm and reversibility condition under ZIZ and Constitutional Court ruling.

I. Pritožbi tožnic se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ustavno sodiščev je v odločbi Up 275/97 za začasne odredbe, ki se vsebinsko ujemajo s tožbenimi zahtevki, postavilo še dodaten pogoj, to je izkazanost, da bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnici) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencem odredila vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo betonske plošče in lesene lope z gramoznega dela nepremičnine parc. št. 879/6, k.o. ..., da bosta lahko tožnici neovirano dostopali do nepremičnine parc. št. 912/6, k.o. ... ter da bosta lahko na tem gramoznem delu parkirali svoja vozila, tožencem pa bi se v bodoče tudi prepovedalo takšne in podobne posege v posest tožnic.

2. Tožnici sta v pritožbah uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter predlagali, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se izda predlagana začasna odredba, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbah sta zatrjevali, da sta s svojimi trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe dokazali obstoj nenadomestljive škode, saj je vsakomur jasno, da ne moreš opravljati gostinske dejavnosti, če se ti prepreči prihod do samega objekta. Razumna je tudi nejevolja delavcev, trditve, da delavci zaradi izgube časa zaradi prihoda na delo zahtevajo plačilo nadur, pa ni kontradiktorna. Stališče sodišča, da zatrjevana škoda ne predstavlja težko nadomestljive škode, je napačno. Dejstvo je, da je ogrožen obstoj gostinske dejavnosti, posledično pa tudi eksistenca drugotožnice, ki z njeno opravo pridobiva sredstva za življenje. Te škode pa ne bo mogoče povrniti.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Kot je pravilno izpostavilo v točki 3 obrazložitve tudi sodišče prve stopnje, sta tožnici predlagali izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero sta zahtevali začasno ureditev spornega razmerja, to pa s predlaganjem izdaje začasne odredbe, ki je identična tožbenemu zahtevku, s katerim sta sicer uveljavljali posestno varstvo pred motenjem posesti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izpostavilo zakonske pogoje in pogoje, ki jih je za tovrstno začasno odredbo določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 in katere mora upnik (tožnici) izpolniti, da lahko sodišče njegovemu predlogu za takšno začasno odredbo ugodi. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da je ustavno sodišče v citirani odločbi za začasne odredbe, ki se vsebinsko ujemajo s tožbenimi zahtevki, postavilo še dodaten pogoj, to je izkazanost , da bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti).

5. Sodišče prve stopnje je predlog tožnic zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnici nista izkazali pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe. Pri tem je presodilo vse trditve tožnic v njunem predlogu za izdajo začasne odredbe (ki jih je v točki 1 obrazložitve tudi v celoti povzelo) in katere bi lahko pomenile zatrjevanje dejstev, ki bi utemeljevale nastanek težko nadomestljive škode. Ob tem je na podlagi presoje vseh trditev tožnic (tudi pritožbeno ponovno izpostavljenih) pravilno zaključilo, da so v teh trditvah tožnice utemeljevale zgolj nastanek premoženjske škode, ki bi lahko nastala tožnicama, pri čemer pa te, razen s pavšalnimi in delno nasprotnimi trditvami o njenem nastanku, nista z ničemer konkretizirali oziroma nista podali nobenih trditev, s katerimi bi utemeljevali težko nadomestljivo škodo. S povzemanjem in primerjavo trditev tožnic, da zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja tožencev izgubljata na času, dnevno pa prihaja do izpada prihodkov od prodaje in posledično ne ustvarjata dobička, s trditvami, da motilno dejanje tožnicama onemogoča opravljanje dejavnosti, pa je tudi pravilno razsodilo o kontradiktornosti takšnih trditev tožnic. Takšna presoja trditev tožnic je prepričljiva in pravilna in je tožnici zgolj z povzemanjem dela svojih trditev ne moreta omajati. To pa tudi ne s pritožbenimi trditvami o ogroženosti eksistence druge tožnice, ki bi naj z opravo dejavnosti pridobivala sredstva za življenje, saj takšnih trditev v predlogu nista navajali ter tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

6. Sicer pa tožnici (kot je razvidno iz povzetka njunih navedb v predlogu pod točko I. obrazložitve sklepa) nista podali nobenih navedb, s katerimi bi izkazovali pogoj reverzibilnosti.

7. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366/1 člen ZPP ter 239 in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

8. Glede na neuspeh pritožnic s pritožbo njuni pritožbeni stroški za zavarovanje niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tako glede priglašenih pritožbenih stroškov odločilo, da te pritožnici nosita sami (člen 38/V ZIZ v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).