Legislator Case Law & Legislation
VSC Sklep Cp 41/2024 ECLI:SI:VSCE:2024:CP.41.2024 AI generated

Appeal dismissed; claim barred by res judicata of prior enforcement proceeding on same debt.

Case Number VSC Sklep Cp 41/2024
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the plaintiffs' claim. The plaintiffs argued that the enforcement proceeding did not substantively adjudicate the debt's existence, yet the court found the enforcement judgment already conclusively determined the debt's validity. Consequently, the court ruled that a new claim to prove the debt's non-existence violates the principle of *ne bis in idem* and constitutes an impermissible attempt to relitigate a matter already settled by a final enforcement decision.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 319. odst. 2; ZPP 366. člen: A claim is inadmissible if the subject matter has already been finally adjudicated in a prior proceeding, as allowing a new suit on the same debt would violate the principle of legal certainty and constitute double jeopardy.

Keywords

AI generated
res judicata enforcement proceeding double jeopardy legal certainty inadmissible claim final judgment identity of dispute

Cited Legislation

AI generated
319. odst. 2 ZPP
366. člen ZPP
365. člen ZPP
165. člen ZPP
154. člen ZPP
22. člen Ustave RS
23. člen Ustave RS
člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), prekršen pa je tudi 23. člen Ustave RS.

Cited Case Law

AI generated
VSK III Ips 60/2010
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V sklepu o izvršbi je že odločeno o obstoju terjatve, katere neobstoj tožniki uveljavljajo zoper toženca v tem pravdnem postopku, saj toženec v postopku VL 89439/2020 od tožnikov izterjuje terjatev na podlagi računa ODV0116-2020. Pravilen je zato zaključek, da ugotovitveni zahtevek, ki ga uveljavljajo tožniki, ni dopusten, ker je o tem že pravnomočno odločeno v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer pa je negativni ugotovitveni zahtevek - da terjatev ne obstoji - v celoti vsebovan v dajatvenem zahtevku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki so jo tožniki vložili 9. 10. 2023 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da sami krijejo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se tožniki po pooblaščenki pravočasno pritožujejo, in sicer izrecno iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi opozarjajo, da niso prejeli računa št. ODV0116-2020 z dne 31. 1. 2020 na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, poleg tega pa je slednji postal pravnomočen na podlagi fikcije vročitve. Po njihovem mnenju sodišče ni odločalo o vsebini terjatve, zato so prepričani, da meje pravnomočnosti predstavlja zgolj dejstvo, da je bil račun izdan. Ker sodišče ni presojalo, ali terjatev v višini 54.900,00 EUR bruto obstoji ali ne - pravno sredstvo (t. j. ugovor in predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti) v izvršbi pa ne zadostuje za dovoljšnje zavarovanje pravic nasprotne stranke v teh postopkih, je bil tožnikom kršen 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), prekršen pa je tudi 23. člen Ustave RS. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglašajo pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrže. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče po ustaljeni sodni praksi oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

5. Pritožniki ne oporekajo ključnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, in sicer: (-) da je toženec kot upnik 2. 11. 2020 zoper tožnike (tam dolžnike) vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z oznako ODV0116-2020 z dne 31. 1. 2020 za znesek 54.000,00 EUR s pripadki; (-) da je zaradi tega pri Okrajnem sodišču v Velenju v teku izvršilni postopek VL 89439/2020; (-) da je s sklepom o izvršbi z dne 2. 11. 2020 sodišče dolžnikom naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa nerazdelno poravnajo upniku v predlogu navedeno terjatev, odmerilo stroške upnika, nadalje pa dovolilo predlagano izvršbo; (-) da je citirani sklep o izvršbi postal pravnomočen 10. 2. 2021, saj je bil njihov ugovor z dne 12. 8. 2021 zavržen kot prepozen, prav tako pa niso uspeli s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje; (-) da tožniki s tožbo zahtevajo ugotovitev neobstoja terjatve iz istega računa, glede katere je v teku izvršilni postopek.

6. Na podlagi zgoraj povzetega je sodišče prve stopnje v celoti pravilno razlogovalo, da je v sklepu o izvršbi z dne 2. 11. 2020 že odločeno o obstoju terjatve, katere neobstoj tožniki uveljavljajo zoper toženca v tem pravdnem postopku, 1 saj toženec v postopku VL 89439/2020 od tožnikov izterjuje terjatev na podlagi računa ODV0116-2020. Pravilen je zato zaključek, da ugotovitveni zahtevek, ki ga uveljavljajo tožniki, ni dopusten, ker je o tem že pravnomočno odločeno v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer pa je negativni ugotovitveni zahtevek - da terjatev ne obstoji - v celoti vsebovan v dajatvenem zahtevku. Tožbo je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo, saj bi odločanje o ugotovitvenem delu zahtevka pomenilo ponovno sojenje o isti stvari in med istimi strankami (podana je t. i. subjektivna in objektivna identiteta spora).

7. Tožniki zato napačno navajajo, da meje pravnomočnosti (sklepa o izvršbi) predstavlja zgolj dejstvo, da je bil račun izdan oziroma da ni vsebinsko odločeno o toženčevi terjatvi, saj je v celoti pravilna razlaga, kot je povzeta v prejšnji točki. 2 Iz teh razlogov tudi nista kršena 22. in 23. člen Ustave RS, saj je bilo pritožnikom zagotovljeno pravno varstvo z ugovorom zoper sklep o izvršbi, s tem pa tudi enako varstvo pravic kot ostalim udeležencev v tovrstnih primerih. Ker je o toženčevi terjatvi do tožnikov že pravnomočno odločeno in so razlogi sodišča prve stopnje o tem pravilni, za odločitev o pritožbi ni odločilno navajanje pritožnikov o podlagi računa ODV0116-2020 in da dogovora, ki je vodil v njegovo izdajo, niso podpisali. Prav tako pa tudi ni bistveno, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen na podlagi fikcije vročitve, saj slednje predstavlja zgolj enega izmed zakonskih načinov osebnega vročanja sodnih pisanj.

8. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP (t. j. kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

9. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, je sodišče druge stopnje odločilo, da sami nosijo stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Natančneje, da v razmerju do tožnikov ne obstoji toženčeva terjatev v znesku 54.000,00 EUR iz računa št. ODV0116-2020 z dne 31. 1. 2020.

2 Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 60/2010 z dne 7. 9. 2010 na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje.