Appeal dismissed; court upheld restriction on evidence presence due to severe mental health risks.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike ... najdlje do vključno 7. 2. 2024 (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožila zadržana oseba (v nadaljevanju udeleženka) po svojem odvetniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da se oseba ne zadrži na zdravljenju oziroma tako, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Navaja, da se oseba z omejitvijo prisotnosti pri izvajanju dokazov ni strinjala. V okviru izvajanja dokazov je brat osebe povedal, da naj bi mu oseba povedala, da je hrana zastrupljena. Oseba česa takega ni dejala in ni imela glasov, ki bi ji o tem govorili. V tem pogledu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, na podlagi česa naj bi prišlo sodišče do zaključka, da bi prisotnost pri izvajanju dokazov osebo dodatno vznemirila, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dialog in polemika s takšno odločbo nista mogoča, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). 1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožbene trditve se v bistvenem nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

6. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje. Odvetnik predlogu izvedenke (izrecno) ni nasprotoval (list. št. 7), iz zapisnika pa ni razvidno, da bi predlogu nasprotovala udeleženka. Predlog izvedenke je strokovna ocena, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo in v zvezi s tem navedlo ustrezne razloge v 6. točki obrazložitve. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede izjave udeleženkinega brata. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da pravice in koristi udeleženke v postopku dokazovanja zastopa po uradni dolžnosti imenovan odvetnik, ki kot izhaja iz zapisnika, ni imel pripomb na izvedensko mnenje niti ni zahteval dodatnih dokaznih predlogov, tudi v zvezi z izjavo udeleženkinega brata ne. Iz slednje izhaja, da mu je udeleženka povedala, da so ji glasovi povedali, da je hrana zastrupljena. Izjava brata je bila pridobljena po zaslišanju udeleženke in pred sprejemom sklepa o omejitvi pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov, tako da bi lahko odvetnik ali udeleženka že takrat intervenirala s postavljanjem dodatnih vprašanj. Nenazadnje pa izjava brata glede glasov o zastrupljeni hrani ni odločilna, saj je udeleženka sama (med drugim) povedala, da jo glasovi silijo, da mora stati naga v sobi, da bodo za vsako njeno napako spustili 50 litrov vode, in da ji prisluhi pravijo, da ne sme jesti.

8. Pritožba ugotovitvam sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti predpostavk iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ne nasprotuje, ker pa iz nje izhaja, da izpodbija sklep v celoti, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti tudi v tem delu in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna in zakonita iz naslednjih razlogov.

9. Udeleženka je tokrat sedmič zdravljena v UPK zaradi akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije. V domačem okolju je opustila jemanje zdravil že septembra 2023, enako velja za ambulantne preglede. V zadnjem času je imela prisluhe, ki ji ne dovolijo spati in ji grozijo, prepovedujejo ji jesti in piti. Prepričana je tudi, je bila hrana, ki jo je skuhala materi, zastrupljena. Pred zadnjo hospitalizacijo, konec julija 2023, je pod vplivom bolezenske simptomatike mater napadla in jo površinsko poškodovala. Pri udeleženki gre za pravo, hudo in ponavljajočo se duševno bolezen, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja nima uvida. Pod vplivom bolezenskih simptomov ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje, saj je prenehala uživati hrano in tekočino, kar bi ob sočasni sladkorni bolezni lahko privedlo do življenjsko ogrožujočih stanj (dehidracija, hipoglikemija, motnje elektrolitov), ki lahko privedejo tudi do motenj srčnega ritma in nenadne srčne smrti. Milejše oblike zdravljenja niso zadostne, ker udeleženka zaradi poslabšanja stanja v njih ne bi zmogla sodelovati, čas štirih tednov pa je potreben zaradi ponovne uvedbe in prilagoditve antipsihotikov.

10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Ob tem višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, ker pogoji za pravnomočnost sklepa še niso izpolnjeni. Do dne seje pritožbenega senata namreč še ni povsem gotovo, ali je tudi zadržana oseba vložila pritožbo. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko bo zanesljivo ugotovljeno, da zadržana oseba ni vložila pritožbe ali pa ko bo višje sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi. Zaradi nujnosti zadeve in zahteve tretjega odstavka 67. člena ZDZdr, je pritožbeno sodišče o pritožbi odvetnika zadržane osebe kljub prej opisanemu nemudoma odločilo.

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.