Loan contract claim dismissed; repayment deadline not essential for contract existence under Obligations Act. Loan contract claim dismissed; repayment deadline not essential for contract existence under Obligations Act.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določitev roka vračila posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.

Namen sklenitve posojilne pogodbe ni bistvena okoliščina, ki bi bila odločilna za presojo njenega obstoja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2021 do plačila (I). V presežku (za zakonske zamudne obresti od zneska 7.900,00 EUR od 20. 11. 2020 do 11. 1. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v skupnem znesku 1.971,11 EUR (III).

2. Smiselno zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 , s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da je bistvena sestavina posojilne pogodbe določitev zneska denarja in čas njegovega vračila. V konkretnem primeru obstaja zgolj zapis, da je tožnica tožencu dejansko izročila 7.900,00 EUR. Tega dejstva toženec nikoli ni zanikal. Navedeni zapis pa ne dokazuje, da mu je bil navedeni znesek izročen kot posojilo. Toženec je ves čas trdil, da mu je tožnica denar izročila kot darilo in ne kot posojilo. Medtem ko je bila toženčeva izpoved ves čas konsistentna, pa se je tožnica zapletala v spiralo neresničnih navedb, kar za celotno razumevanje zadeve ni nepomembno. V konkretnem primeru ni šlo za sklenitev posojilne pogodbe, temveč je bila tožnica navdušena nad kripto valutami, zaradi česar je tožencu izročila denar z namenom, da ga tudi sam vloži v kripto valute. Toženec je bil nad njenim dejanjem navdušen in je iz tega razloga napisal potrdilo o prejemu tega zneska. Toženec je ob prejemu samoiniciativno, ne da bi toženka od njega to sploh želela, dejal, da če bo dejansko kak zaslužek iz teh kripto valut, da ji denar tudi vrne. Zanesljivo pa to še ne pomeni, da mu je tožnica izročila denar z namenom vrnitve oziroma da mu je dala posojilo. O dolžnosti vrnitve denarja s strani tožnice nikoli ni bilo nobenega govora.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so te pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Toženec v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje videnje zadeve in ugovore, ki jih je obrazloženo in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

6. Tožnica od toženca iz naslova posojilne pogodbe zahteva vrnitev zneska 7.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2020 dalje. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica tožencu izročila 7.900,00 EUR, sporno pa je, ali je tožnica navedeni znesek tožencu posodila ali pa mu ga je izročila z drugačnim namenom. Toženec je namreč zahtevku nasprotoval z ugovorom, da mu je bil denar izročen z namenom naložbe v kripto valute.

7. Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in vanjo ne dvomi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, ne temelji le na tožničini izpovedbi ter predloženem potrdilu o izročitvi 7.900,00 EUR, temveč tudi na življenjsko logičnem zaključku, da če bi tožnica želela denar vložiti v kripto valute, bi to storila v svojem imenu in za svoj račun, saj kot izhaja iz neprerekanih trditev, je denar v kripto valute vlagala tudi sama. Nadalje tudi ni verjeti, da bi toženec obljubil tožnici, da bo nazaj dobila ves izročeni denar, in če bo zaradi dviga kripto valute nastal dobiček, tudi del tega, oziroma da bo denar dvignil, kot bo to tožnica želela, ter ji bo ta denar tudi izročil, če bi bil namen strank neodplačna obogatitev toženca. Nadalje tudi ni logična potreba po zapisu potrdila o prejemu denarja, če bi tožnica denar izročila tožencu z darilnim namenom.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zapisalo, da določitev roka vračila posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe ter se je pri tem pravilno sklicevalo na 574. člen Obligacijskega zakonika.

9. Res sodišče prve stopnje ni sledilo trditveni podlagi tožnice, da je posodila denar tožencu za popravilo hiše ter za bratov pogreb, in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je tožencu denar posodila z namenom, da ga vloži v kripto valute, vendar pa, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, namen sklenitve posojilne pogodbe ni bistvena okoliščina, ki bi bila odločilna za presojo njenega obstoja.

10. Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.