Appeal dismissed; court upheld costs order as necessary expenses were properly assessed under ZPP. Appeal rejected due to lack of specific arguments.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Vse natančno opredeljene priznane stroške je torej sodišče štelo za potrebne po prvem odstavku 155. člena ZPP, kar zadošča in omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo presoje potrebnosti priznanih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP, prav tako pa nista podani pritožbeno uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sta bila glede na pojasnjeno omogočena tako preizkus odločitve kot celostna opredelitev do posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da konkretnih navedb, zakaj posamezni od priznanih stroškov ne bi izpolnjevali pogoja potrebnosti, pritožba ne vsebuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.884,50 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je posamezne priznane stroške štelo za potrebne. Meni, da ji je s tem onemogočeno, da bi se do stroškov sploh opredelila, zato sklepa ni mogoče preizkusiti in ni seznanjena, zakaj so bili priznani stroški v taki višini potrebni. Opozarja na prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin, ter navaja, da te presoje sodišče pri priznanih stroških ni opravilo. Dodaja še, da tudi sicer meni, da je odločitev o stroških glede na podatke spisa izdana preuranjeno. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pravdne stroške zavrne oziroma zniža, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sodbo sodišča prve stopnje z dne 16. 11. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 479/2023 z dne 23. 10. 2023 je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, skladno s prvim odstavkom 154. člena in četrtim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skupnem znesku 2.884,50 EUR. Ob tem je jasno in natančno specificiralo, katerih stroškov toženi stranki ni priznalo in zakaj, prav tako pa je določno po posameznih stroškovnih postavkah opredelilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Ob tem je sodišče tudi obrazložilo, da je priznane stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in načelom potrebnosti.

7. Vse natančno opredeljene priznane stroške je torej sodišče štelo za potrebne po prvem odstavku 155. člena ZPP, kar zadošča in omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo presoje potrebnosti priznanih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP, prav tako pa nista podani pritožbeno uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sta bila glede na pojasnjeno omogočena tako preizkus odločitve kot celostna opredelitev do posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da konkretnih navedb, zakaj posamezni od priznanih stroškov ne bi izpolnjevali pogoja potrebnosti, pritožba ne vsebuje.

8. Ob odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb glede (ne)potrebnosti priznanih stroškov je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je zaključek sodišča prve stopnje o potrebnosti posameznih stroškov pravilen in skladen s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Strošek odgovora na tožbo z dne 7. 6. 2019 je potreben že v luči preprečitve posledic iz drugega odstavka 277. člena ZPP (izdaja zamudne sodbe), potrebni za postopek sta bili tudi prva in druga pripravljalna vloga z dne 23. 8. 2019 in z dne 6. 10. 2021, saj je tožena stranka z njima vsebinsko odgovorila na pripravljalni vlogi tožeče stranke. Enako velja za tretjo pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2021, s katero je tožena stranka odgovorila na vlogo tožeče stranke, v kateri je ta zvišala svoj tožbeni zahtevek. Potrebne so bile tudi četrta in peta pripravljalna vloga z dne 22. 4. 2022 in 29. 6. 2022, s katerima je tožena stranka odgovorila na predhodne vloge tožeče stranke in se hkrati odzvala na izdelano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, ter šesta pripravljalna vloga z dne 22. 7. 2022, s katero je tožena stranka odgovorila na ponovno zvišanje tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zaradi zagotovitve kontradiktornosti so bili nedvomno potrebni stroški tožene stranke za udeležbo na narokih 15. 11. 2021, 17. 1. 2022 in 7. 3. 2022. Kot potrebne je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi stroške vloge tožene stranke z dne 11. 2. 2022 (s katero je predlagala uvedbo postopka za ugotavljanje dejanskega bivališča ene od predlaganih prič in podaljšanje roka za sporočitev naslova te priče do odgovora upravne enote) ter vlog z dne 17. 3. 2022 in 10. 5. 2022 (s katerima je tožena stranka obvestila sodišče o delnih plačilih odškodnine v postopkih, ki se v zvezi z istim škodnim dogodkom - zatrjevanim napačnim ravnanjem izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe - vodijo na predlog drugih tožečih strank, saj so ta plačila pomembna za presojo vrstnega reda morebitnih opuščenih poplačil v izvršbi in s tem za višino morebitne odškodnine tožeče stranke iz tega pravdnega postopka).

9. Ob uradnem preizkusu je višje sodišče preverilo tudi višino priznanih potrebnih stroškov in ugotovilo, da je skladna z OT.

10. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja še, da je odločitev o stroških glede na podatke spisa tudi preuranjena, vendar teh svojih očitkov v ničemer ne konkretizira. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o glavni stvari in o stroških po temelju, pa višje sodišče ugotavlja, da o preuranjenosti ni mogoče govoriti.

11. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).