Appeal dismissed; asylum seeker's claim of inhuman treatment in Croatia rejected due to Dublin transfer context.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6185/2023/10 (1222-19) z dne 24. 1. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. 1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe potrdilo, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je svojo odgovornost tudi sprejela. Presodilo je, da izjave, ki jih je podal tožnik v predhodnem postopku (o ravnanjih hrvaške policije na meji med BIH in Republiko Hrvaško), same po sebi, tj. brez drugih navedb in dokazov o sistemskih pomanjkljivostih, ne utemeljujejo zaključka, da njegova predaja Republiki Hrvaški, ker ta ni varna država članica, ni dopustna. Predaje v drugo državo sama po sebi ne more preprečiti ugotovitev, da je bil posameznik v preteklosti že izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Navedeno pomeni, da četudi so tožnikove izjave o dvakratnem neuspelem poskusu prehoda meje in fizičnem nasilju hrvaške obmejne policije (ki so skopo konkretizirane), resnične, niso pravno pomembne, saj ni šlo za ravnanje pristojnih organov v okviru postopka mednarodne zaščite, v katerega bo vrnjen tožnik. Poudarilo je, da je naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Toženka je tako pravilno zaključila, da tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Prav tako je toženka pravilno ugotovila tudi, da ne iz izjav tožnika, podanih na osebnem razgovoru, ne iz ostalega procesnega gradiva, ki je bilo obravnavano v predhodnem postopku, ne izhaja, da so v konkretnem primeru podani pogoji iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, kar pomeni, da je toženka stranka pravilno zaključila, da za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški v tem smislu ni ovir.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi ugovarja stališču, ki ga je Upravno sodišče sprejelo v 15. točki izpodbijane sodbe. V njej je navedlo, da četudi so izjave pritožnika o dvakratnem neuspelem poskusu prehoda meje in fizičnem nasilju hrvaške obmejne policije (ki so skopo konkretizirane), resnične, niso pravno pomembne, saj ni šlo za ravnanje pristojnih organov v okviru postopka mednarodne zaščite, v katerega bo pritožnik vrnjen. Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu je torej po presoji Upravnega sodišča bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Takšno stališče je po prepričanju pritožnika napačno. Meni namreč, da ni mogoče razlikovati med ravnanji policije v policijskem postopku in med ravnanji uradnih oseb v postopku mednarodne zaščite. Tako predstavniki policije kot uradne osebe v postopku mednarodne zaščite so namreč uradne osebe Republike Hrvaške. Glede na to, da je Republika Hrvaška odgovorna za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, vztraja, da je očitno prošnjo za mednarodno zaščito že podal in da so vsa nasilna ravnanja policije, nezagotovitev tolmača ter prekomerno trajanje postopka že del azilnega postopka, posledično pa tudi, da so bila ravnanja policije usmerjena proti pritožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito (tj. že v azilnem postopku).

7. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo 2 in je pravilno izpostavilo tudi Upravno sodišče v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. 3 To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. 4 Tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, na katero se prav tako pravilno sklicuje Upravno sodišče v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. 5

8. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da se pritožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na predhodni, policijski postopek. V zvezi z zatrjevanim prisilnim odvzemom prstnih odtisov se je Upravno sodišče sklicevalo na prvi odstavek 6. člena Uredbe (EU) 603/2013, glede odsotnosti tolmača pa je poudarilo, da ta ne predstavlja kršitve, saj je šlo za policijski postopek s tujcem, ki je želel nezakonito prečkati mejo. Prav tako je poudarilo, da pritožnik stika z uradnimi osebami, ki so pristojne za azilni postopek, sploh ni imel, saj je bil v azilnem domu v Zagrebu manj kot en dan, nato pa je prostovoljno odšel (zaradi česar po presoji Upravnega sodišča tudi ne more uspešno zatrjevati, da ni bil deležen zdravstvene oskrbe, glede na to, da je odšel na pot, pa poškodba rame tudi ni bila tako resna, da bi zaradi nje potreboval nujno medicinsko pomoč). Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaške policije resnične, pa po presoji Upravnega sodišča (ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih) ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, 6 ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

9. Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet sodne presoje pred Upravnim sodiščem, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj je Upravno sodišče konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje. Ker izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in Upravno sodišče, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

10. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo Upravno sodišče, njegov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo pritožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi niti ni imel stikov (15. točka v zvezi z 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 7 Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, zato ne more biti uspešno. Vrhovno sodišče poudarja, da si pritožnik tudi zmotno razlaga, da je stališče Upravnega sodišča mogoče razumeti na način, da je nasilje policistov očitno sprejemljivo, ne bi pa bilo sprejemljivo nasilje uradnih oseb v postopku mednarodne zaščite. Besedilo izpodbijane sodbe je namreč jasno in interpretacije, kot jo podaja pritožnik, ne dopušča. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o tem, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito že podal in da so vsa nasilna ravnanja policije, nezagotovitev tolmača in prekomerno trajanje postopka že del azilnega postopka. Z njimi namreč ne uveljavlja nobenega pravnega argumenta, temveč izraža le nestrinjanje s prej navedenim stališčem Upravnega sodišča.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo Upravno sodišče pri presoji upoštevati predloženo gradivo, ki se nanaša na ravnanja hrvaških obmejnih organov z osebami, ki želijo nezakonito prestopiti mejo. Upravno sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da se ti dokumenti nanašajo na za presojo nerelevantna ravnanja, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Pritožnik bo namreč Hrvaški predan v dublinskem postopku, Vrhovno sodišče pa je tudi že pojasnilo, da je pritožnikovo stališče, da ločevanje med policijskim in azilnim postopkom ni ustrezno, zmotno.

12. Ne drži, da bi Upravno sodišče sprejelo stališče, da so sodbe različnih držav članic EU, iz katerih naj bi jasno izhajala opozorila na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, kot tudi, da so odredbe o vračanju nezakonite, nepomembne, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik. Upravno sodišče se je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izrecno opredelilo do sodbe upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023, do odločitve Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022, do odločitve sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022 ter do odločitve Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. Pri tem je posebej poudarilo, da so sodišča v teh primerih predajo zavrnila, sklicujoč se na sistemske razloge, tj. zaradi nedovoljenih ravnanj hrvaških organov na meji med Republiko Hrvaško z BIH ter Srbijo, kar ni v skladu z zadnjim stališčem SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, ki ga je Upravno sodišče predhodno povzelo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj to, da se pritožnik z zanj neugodnimi stališči Upravnega sodišča ne strinja, na pritožbeno presojo ne more vplivati.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Prim. s sodbo VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo VSRS ter sodbo I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024.

3 Prim. s sodbo VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo VSRS.

4 Prim. s sodbami VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

5 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.

6 Prim. z 21. do 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

7 Prim. s sodbo VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023.