Administrative court dismisses appeal for free legal aid against rejection of court fee waiver request.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo vložen po tem, ko se je rok za plačilo takse po nalogu za plačilo že iztekel, predlog na tak nalog ne vpliva oziroma ne zadrži njegove izvršitve. Zato bi bila tudi pritožba zoper sklep, s katerim je njegova vloga zavržena, nerazumna, saj z njo ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1190/2020 - 21 z dne 5. 2. 2024.

2. V obrazložitvi toženka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne in izjemne BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo pritožbe zoper navedeni sklep, s katerim je sodišče odločalo o tožnikovem predlogu za odpis dolga iz naslova neplačane sodne takse. V njem je pojasnilo, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) tega instituta ne pozna in pod kakšnimi pogoji je imel tožnik možnost zaprositi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ker ta možnost po ugotovitvi izvršljivosti plačilnega naloga ni mogoča, je bil tožnikov predlog kot nedovoljen zavržen.

3. Toženka navaja, da mora organ tudi v primeru nujne in izjemne BPP presoditi, ali prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V zvezi s tem ugotavlja, da v veljavni zakonodaji ne obstaja pravna podlaga, ki bi omogočala odpis plačila sodne takse. Zakon o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) sicer v 77. členu ureja odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države. Vendar pa četrti odstavek 77. člena ZJF izrecno določa, da se kot dolgovi po tem členu ne štejejo dolgovi do države iz naslova obvezne dajatve, kamor se uvršča tudi sodna taksa. Zato takšnega dolga ni mogoče odpisati, kar potrjuje tudi sodna praksa (I Cp 2030/2019, II Cp 461/2021). Glede na to je presodila, da tožnik ni izkazal pogojev po 24. členu ZBPP.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper odločbo vlaga tožbo. V njej navaja, da vlaga tožbo, ker so mu kratene ustavne pravice. Navaja, da je izpodbijano odločbo izdal sodnik, za katerega je tožnik prepričan, da mu krivično zavrača prošnje za BPP, čeprav naj bi mu bilo znano, da je tožnik zaradi vsesplošnega nasilništva organov in sodišč že od leta 1995 duševno bolan in brez denarja za odvetnika, od leta 2000 brez premoženja in od leta 2012 brez poslovne sposobnosti. Toženki očita zmotno uporabo 24. člena ZBPP zaradi napačne ugotovitve, da zadeva ni pomembna za tožnikov socialno ekonomski položaj, ki ga naslovno in druga sodišča tožniku ogrožajo s taksami in stroški postopkov. Trdi, da je tožba utemeljena tudi zato, ker zaradi protiustavne določbe drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) socialno ogroženim ne dovoljuje pritožbe v postopkih taksne oprostitve in ne zagotavlja nepristranskega oziroma zakonitega sodnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in na podlagi 23. člena Ustave zadevo odstopi v odločanje drugemu sodišču.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

6. Tožba ni neutemeljena.

7. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Sodišče ugotavlja, da je toženka zavrnila prošnjo za BPP, ker iz ZST in ZJF izhaja, da odpis obveznosti iz naslova sodne takse ni mogoč. Pri tem sodišče pripominja, da ni ugotavljala, ali je zadeva pomembna za tožnikov socialno ekonomski položaj, ampak je presojala verjetne izglede za uspeh glede na to, da predpisi instituta odpisa dolga iz naslova sodne takse ne urejajo.Po ZST je mogoče zahtevati le oprostitev, odlog in obročno odplačilo takse. Toženka je tudi pravilno štela, da tak predlog ni dovoljen po tem, ko je plačilni nalog že izvršljiv. Po 13. členu ZST namreč sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. Če je torej predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo vložen po tem, ko se je rok za plačilo takse po nalogu za plačilo že iztekel, predlog na tak nalog ne vpliva oziroma ne zadrži njegove izvršitve. Zato bi bila tudi pritožba zoper sklep, s katerim je njegova vloga zavržena, nerazumna, saj z njo ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh. Tožnikovi očitki, da naj bi toženka zmotno uporabila 24. člena ZBPP so tako neutemeljeni.

9. Sodišče zavrača tudi tožnikovo trditev, da naj bi bil drugi odstavek 22. člena ZUS-1 neustaven, ker socialno ogroženim ne dovoljuje pritožbe v postopkih taksne oprostitve in ne zagotavlja nepristranskega oziroma zakonitega sodnika. Pravna sredstva zoper odločitve o predlogu za oprostitev, odlog in obročno odplačilo takse ne ureja ZUS-1 ampak ZST. Kot je sodišče že pojasnilo, pa v obravnavanem primeru sploh ne gre za taksno oprostitev ampak je predmet prošnja za BPP za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za odpis dolga iz naslova neplačane sodne takse. ZUS-1 ureja postopek presoje zakonitosti upravnih aktov, med katere odločanje o sodni taksi ne sodi, saj plačevanje sodnih taks ureja ZST. Kar se tiče nepristranskega oziroma zakonitega sodnika pa ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. V Zakonu o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je v 70. in naslednjih členih urejen postopek izločitve sodnika. Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke (prvi odstavek 72. člena ZPP). Glede na navedeno sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da ZUS-1 ne zagotavlja nepristranskega sodnika.

10. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni bilo sporno.

11. Pri tem je upoštevalo tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje. 1

12. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.