Supreme Court quashes appeal court's return of case, allowing self-correction of procedural errors under ZPP.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje lahko sámo dopolni dokazni postopek z oceno izvedenega dokaza.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zaključilo je, da predlagatelji niso uspeli dokazati, da je premoženje pravnega prednika prešlo na državo na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, saj je bila izdana po prehodu premoženja v državno last na podlagi Odloka AVNOJ oz. z dnem uveljavitve 6. 2. 1945. Ob izdaji kazenske sodbe torej pravni prednik ni bil lastnik premoženja, katerega vrnitev predlagatelji zahtevajo na podlagi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), zato je njihov zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega, drugega in šestega predlagatelja, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sklepa.

3. Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu sodišču očitalo, da se ni opredelilo do navedb predlagateljev, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve odloka AVNOJ, da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča ter da so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s kazensko sodbo. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da so predlagatelji kot dediči izvedeli za dejstvo, da je bilo pravnemu predniku premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za plačilo odškodnine. Sodišče se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji (A22-27). Poleg tega se ni opredelilo do okoliščine, da nasprotna udeleženca do umika zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS. S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da sta kršitvi takšne narave, da jih ne more odpraviti sámo, saj ne more kot prvo navesti razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča in namesto njega navesti manjkajočih razlogov glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni navedlo, ali pa so ti v takšni meri pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti. Prav tako se ne more kot prvo opredeliti do (dejanskih in pravnih) navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov. Z vrnitvijo zgolj v novo izdajo in izdelavo sklepa, bo varovana pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki ima v tem primeru glede na naravo, zapletenost in pomembnost zadeve za udeležence postopka prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Sam postopek, ki je res že dolgotrajen, se s tem ne bo bistveno podaljšal.

4. Prvi nasprotni udeleženec je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil pritožbo po 357.a členu ZPP. V njej trdi, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo neustrezne izvedbe dokaznega postopka in s tem povezane potrebe po dopolnitvi. Sodišče je namreč zaključilo, da je bilo dejansko stanje ustrezno ugotovljeno in da so bili izvedeni vsi potrebni dokazni predlogi. Prav tako ni podana situacija, ko bi sodišče druge stopnje moralo presojati samostojno pravno celoto, ki predhodno ni bila predmet obravnave. S ponovno obravnavo na prvi stopnji bo prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, saj je bil postopek sprožen leta 1997 (zadeva je bila že dvakrat predmet presoje tudi pred Ustavnim sodiščem).

5. Drugi udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

6. Pritožba je utemeljena.

7. ZPP v prvem odstavku 357.a člena določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Čeprav določba govori le o razveljavitvi sodbe, ustavnoskladna razlaga narekuje odločitev, da mora biti to pravno sredstvo dostopno tudi v nepravdnem postopku, če gre za sklep, s katerim se tako kot s sodbo dokončno ureja pravno razmerje med udeleženci postopka.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je po prvem odstavku 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje izjema. 1 Praviloma mora o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Sodišča morajo namreč zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena ravno v primeru, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

9. Razveljavitev prvostopenjske odločbe je mogoča le, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ali pa bi bila neekonomična z vidika človeških ali finančnih virov. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Toda pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. 2 Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje.

10. Skladno z določbo 357.a člena ZPP mora Vrhovno sodišče pretehtati, ali so za razveljavitev prvostopenjskega sklepa v resnici obstajali razlogi ali pa bi višje sodišče lahko odločilo sámo.

11. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče obrazložilo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, vendar da se ni opredelilo do določenih navedb predlagateljev in do predloženih listin, s katerimi so predlagatelji dokazovali te navedbe (kot je to povzeto 3. točki obrazložitve predmetnega sklepa). Gre za trditve v zvezi z odločilnim vprašanjem v predmetni zadevi, in sicer na kateri pravni podlagi je bilo pravnemu predniku predlagateljev premoženje podržavljeno: ali neposredno na podlagi Odloka AVNOJ oziroma zakona z dnem 6. 2. 1945 (ex lege) ali na podlagi kazenske sodbe, s katero mu je bila izrečena tudi sankcija zaplembe premoženja, z dnem pravnomočnosti te sodbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Iz napotkov pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču tudi ne izhaja, da bi moralo sodišče kakorkoli dopolniti dokazni postopek, saj je zadeva vrnjena le v ponovno pisanje, da se bo sodišče dodatno opredelilo do izpostavljenih navedb predlagateljev in pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-507/18-19 z dne 9. 6. 2022.

12. Prvi odstavek 355. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Upoštevaje, da določba 355. člena ZPP zaradi redakcijskih pomanjkljivosti nima na dokaze nanašajočega se glagola, kot ga ima za dejstva, je praznino mogoče zapolniti z razlago, da 355. člen ZPP zajema tudi neocenitev dokazov. 3 Sodišče druge stopnje torej lahko sámo dopolni dokazni postopek z oceno izvedenega dokaza. 4

13. Vrhovno sodišče zaključuje, da bi sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev postopka glede na njeno naravo in obseg lahko sámo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) oz. glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP).

14. Razen tega postopek, začet v letu 1997, traja več kot šestindvajset let. Zato je izkazana tudi kršitev drugega odstavka 355. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje prepoveduje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, oziroma mu v takem primeru nalaga, da novo sojenje opravi sámo.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

16. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sklepe VS RS Cp 30/2022 z dne 7. 12. 2022, Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018.

2 Zato tudi sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji še ne pomeni kršitve te pravice. Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11.

3 Sklep VS RS Cpg 14/2019. Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11.

4 Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11.