Appeal dismissed; plaintiff must pay court fees despite winning settlement exceeding fee amount.

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu z dne 2. 3. 2022 začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa tožeči stranki.

[JEDRO]

Tožnica je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, ki bistveno presega sodno takso, katere plačila je bila ob vložitvi tožbe oproščena. Iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja, da bi moral toženec kriti tožničine pravdne stroške. Neutemeljeno je zato pritožbeno naziranje, da bi bila tožnica dolžna plačati kvečjemu tisti del sodne takse, ki ustreza njenemu (ne)uspehu v tem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 2. 3. 2022.

2. Zoper to odločitev se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da ji je sodišče prve stopnje naknadno odmerilo še sodno takso v višini 867,50 EUR, ki je bila sprva odmerjena tožencu. Za izdajo takšnega naloga ni imelo zakonske podlage. Meni, da je skladno s 15. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžna plačati kvečjemu tisti del sodne takse, ki ustreza njenemu (ne)uspehu v postopku. V pravdnem postopku je prejela plačilo v višini 101.000,00 EUR, zahtevala pa je bistveno več. Sklepa sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti. Nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o vseh njenih ugovornih navedbah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je bila oproščena plačila sodne takse za tožbo. Pravdni stranki sta zatem sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere je tožnica prejela znesek 101.000,00 EUR. Tožnica je torej v tem postopku pridobila premoženje, ki bistveno presega sodno takso, katere plačila je bila ob vložitvi tožbe oproščena. To je prvo odločilno dejstvo v tej zadevi. Drugo odločilno dejstvo pa je, da iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja, da bi moral toženec kriti tožničine pravdne stroške. Tožnica in toženec sta pri sklepanju te poravnave izhajala iz tega, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati (ne)uspeh tožnice v tem pravdnem postopku.

5. Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da mora tožnica plačati - zaradi sodne poravnave sicer ustrezno znižano - sodno takso za tožbo. Ker je tožnico s predhodnim plačilnim nalogom že pozvalo k plačilu polovice tega zneska (in ga je tudi plačala), jo je s plačilnim nalogom z dne 2. 3. 2022 utemeljeno pozvalo še k plačilu preostale polovice (867,50 EUR). Pri tem ni pomembno, da je to sodno takso najprej naložilo tožencu, saj je bila ta odločitev v ugovornem postopku razveljavljena. Prav tako ni pravilno pritožbeno navajanje, da je prvi plačilni nalog že postal pravnomočen in da sodne takse v predmetni zadevi ni več mogoče dodatno odmeriti. Sodišče prve stopnje je obravnavalo bistvene ugovorne navedbe tožnice. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni in razumljivi. Zatrjevane procesne kršitve niso podane.

6. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Opozorilo iz II. točke izreka tega sklepa temelji na sedmem odstavku 34.a člena ZST-1.