Appeal dismissed; new facts or evidence required for second review of asylum claim under ZMZ-1.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči le, če prosilec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-4779/2022/21 (1222-16) z dne 16. 1. 2024, s katerim je zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) poudarilo, da je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, kot to določata prvi in tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in tako ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogoja za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovilo, je da tožnik tudi v tožbi ni navedel novih dejstev in dokazov, temveč le ponavlja, da ga je bilo strah, da se bo razvedelo v Azilnem domu, da se ne posti v času ramadana, in bi zato imel probleme s tam nastanjenimi muslimani. Ker tožnik ni izkazal pravočasnosti uveljavljanja novih dejstev, je presodilo, da v obravnavani zadevi tudi ni pravno odločilna morebitna nadaljnja presoja odnosa maroške družbe do nevernikov, zato je dokaz s pregledom spletne strani "wikipedia" zavrnilo. Kot neutemeljeno pa je ocenilo tudi sklicevanje na zadevo I U 1719/2019, saj tožnik ni navedel, zakaj bi bile okoliščine navedene zadeve v bistvenem primerljive z okoliščinami obravnavane.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi se ponovno sklicuje na sodbo I U 1712/2019 z dne 11. 11. 2019 in navaja, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo moral prikrivati svojo nevero v muslimanske običaje oziroma bi se moral pretvarjati, da jih izpolnjuje oziroma izvaja. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga za pregled spletne strani "wikipedia" in trdi, da je ravno ta dokaz bistven, saj se mu v primeru zavrnitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne daje možnost vsebinske presoje njegove prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da bo vrnjen v izvorno državo, kjer mu zgolj zaradi neprakticiranja vere grozi zaporna kazen. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če pred tem vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč le ponavlja tožbene navedbe o tem, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo moral prikrivati svojo nevero v muslimanske običaje oziroma bi se moral pretvarjati, da jih izpolnjuje oziroma izvaja, ne trdi pa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne gre za novote.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga za pregled spletne strani "wikipedia". Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podani zakoniti razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 23. točki obrazložitve sodbe. Ob tem pritožnik v pritožbi sploh ne navaja, zakaj naj bi bila ta procesna odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, temveč le pavšalno zatrjuje, da je ta dokaz bistven, saj se mu v primeru zavrnitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne daje možnost vsebinske presoje njegove prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da bo vrnjen v izvorno državo, kjer pa mu zgolj zaradi neprakticiranja vere grozi zaporna kazen. S temi navedbami pa izraža le posplošeno nestrinjanje s sprejeto odločitvijo. Predvsem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za pregled te spletne strani ni ugovarjal. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo I U 1712/2019, saj navedena zadeva vsebinsko ni primerljiva z obravnavano. V zadevi I U 1712/2019 je namreč sodišče presodilo, da pri obravnavanju drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni mogoče uporabiti določbe petega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri se zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga oseba vloži po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene, s sklepom zavrže, ker je v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva II) 1 in upravnemu organu ne omogoča temeljitega obravnavanja drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Navedena določba je bila črtana z novelo ZMZ-1A 2 in torej ni bila relevantna materialna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi, zato je pritožnikovo sklicevanje na navedeno zadevo brezpredmetno.

10. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedbe novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za dodelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo, je bilo odločeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 9. 12. 2022.

11. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Ur. l. EU, št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60.

2 Ur. l. RS, št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021.