Appeal dismissed; systemic asylum flaws in Croatia not proven by irregular border enforcement alone.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 208/2024-13 z dne 7. 2. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5776/2023/7 (1221-13) z dne 16. 1. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III 1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Upravno sodišče je ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) potrdilo, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je svojo odgovornost tudi sprejela. Presodilo je, da iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki so ilegalno prestopili mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Tožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije so zato nerelevatne, tožnik pa tudi sicer ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršna koli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oziroma da bi prišlo do kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišče se je opredelilo tudi do informacij, ki jih je tožnik predložil šele v upravnem sporu, namreč do različnih virov, iz katerih naj bi izhajalo, da hrvaški organi beguncem preprečujejo dostop do azilnega postopka. Te informacije je štelo za nerelevantne, ker bo tožnik ob predaji že imel status prosilca za mednarodno zaščito.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne in napačne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj pritožbi ugodi ter sodbo Upravnega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da je odločilno ravnanje hrvaške policije v postopku dostopa tujcev do azilnega postopka in da ravnanje hrvaških organov v njegovem primeru kaže, da niso imeli namena nadaljevati azilnega postopka. Poudarja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi Evropske unije (v nadaljevanju EU) dokazno breme prenese na toženo stranko ter meni, da je dokazna ocena Upravnega sodišča glede tega napačna.

7. Upravno sodišče je (tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023) pravilno opozorilo na razliko med policijsko obravnavo oseb po nezakonitem prestopu meje in obravnavo oseb, predanih na podlagi Uredbe Dublin III. Tako je tudi v konkretnem primeru pravilno presodilo, da iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

8. Tožbene navedbe, da ravnanje hrvaških policistov ne kaže, da so želeli, da pritožnik odide v azilni dom ali da bi ga tja napotili, je Upravno sodišče presodilo kot ne dovolj izkazane. To je utemeljilo s tem, da pritožnik ni predložil dokumenta, ki naj bi mu ga dali hrvaški policisti, da bi bilo to mogoče preveriti, in da ni logično, zakaj bi bil pritožnik na hrvaškem evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito, če ga Republika Hrvaška ne bi želela obravnavati kot prosilca. Tega sklepanja pritožnik ne more izpodbiti zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb oziroma dela svoje izpovedbe ob hkratnem, zgolj pavšalnem zatrjevanju, da je prepričljivo opisal protislovno ravnanje hrvaške policije. Drugih razlogov, zakaj bi moralo Upravno sodišče te navedbe presoditi drugače, pritožnik ni navedel.

9. Pritožnik nadalje ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., 2 kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska (poudarki Vrhovno sodišče). 3

10. Pritožnik zgolj pavšalno navaja tudi, da se je že v tožbi skliceval na dve sodbi Upravnega sodišča, vendar njune zveze s tem primerom ne pojasni. Prav tako pavšalna in z ničemer podprta je tudi njegova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti tudi po uradni dolžnosti. S čim oziroma kako naj bi prišlo do te kršitve, pritožnik ne navaja, tako da pritožbene navedbe ostajajo pri nestrinjanju z dokazno oceno Upravnega sodišča, do česar se je Vrhovno sodišče že opredelilo.

11. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Gre za sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. 1. 2011 v zadevi M.S.S. Proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09).

3 Gl. sodbo SEU v zadevi C-392/22, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid z dne 29. 2. 2024, 77. in 78. točka.