Appeal dismissed; court upheld costs order based on good faith principle requiring minimal necessary costs.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Res je, da je pri odmeri stroškov postopka, v okviru presoje njihove potrebnosti za postopek, treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZPP, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku. V skladu s tem načelom mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela z zahtevkom. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne očita toženi stranki, da je priglasila za pravdo nepotrebne stroške, sodišče pa jih je priznalo, ampak očita sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (načinom vodenja postopka) povzročalo nepotrebne stroške. Presoja, ali to drži, ni predmet tega postopka, dejstvo pa je, da ravnanje sodišča (način vodenja postopka), ne glede na to, ali je ustrezno ali ne, ne vpliva pravico stranke, da priglasi stroške, potrebne za pravdo. Da bi tožena stranka priglasila stroške, ki niso bili potrebni za pravdo, pa tožeča stranka konkretno ne zatrjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 40.888,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, kar vse je natančneje razvidno iz izreka odločbe.

2. Tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka se sklicuje na določbi 155. in 11. člena ZPP in dodaja, da je večina stroškov, ki so zajeti v izpodbijanem sklepu, nepotrebnih oziroma v zvezi s tem sodišče prve stopnje presoje ni opravilo. Sodišče je prve stopnje 8 let neutemeljeno vodilo obravnavani postopek in povzročilo nepotrebne stroške, čeprav bi moralo postopek glede na stališče, da tožbeni zahtevek ni ustrezno specificiran (na to je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi), zaključiti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno so vsi stroški tožene stranke, priglašeni po prvem naroku za glavno obravnavo, nepotrebni in ni podlage, da jih sodišče prve stopnje naloži v plačilo tožeči stranki.

Zaradi navedenega je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba razveljaviti. Ne vsebuje nobenih odločilnih razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zgolj sledilo stroškovniku tožene stranke.

Tožeča stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno se zavzema za njegovo spremembo na način, da se upoštevajo zgolj tisti stroški, ki so bili v postopku potrebni (stroški, nastali do vključno prvega naroka za glavno obravnavo).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih procesnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih odločbe je pojasnilo, katere stroške je toženi stranki priznalo, pojasnilo pa je tudi, kateri stroški slednji, ob upoštevanju 155. člena ZPP, ne pripadajo. Takšna obrazložitev odločbe o stroških postopka je povsem ustrezna in jo je objektivno mogoče preizkusiti. Ne gre samo za razloge v točki 4 obrazložitve, ki jih izpostavlja pritožba, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da je pri odmeri stroškov upoštevalo določbo 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ampak tudi za razloge v točki 6 obrazložitve, v kateri je izrecno pojasnilo, zakaj je predlog za povrnitev stroškov delno zavrnilo. V tem kontekstu sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do izjave, zakaj pa naj bi bila podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožba ne konkretizira. Pavšalna pritožbena graja preizkusa odločbe pred sodiščem druge stopnje ne omogoča.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje smiselno očita tudi obstoj procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v zvezi s (ne)pravilnostjo uporabe 11. in 155. člena ZPP. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Res je, da je pri odmeri stroškov postopka, v okviru presoje njihove potrebnosti za postopek, treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZPP, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku. V skladu s tem načelom mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela z zahtevkom (povzeto iz knjige – Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 35). V obravnavani zadevi tožeča stranka ne očita toženi stranki, da je priglasila za pravdo nepotrebne stroške, sodišče pa jih je priznalo, ampak očita sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (načinom vodenja postopka) povzročalo nepotrebne stroške. Presoja, ali to drži, ni predmet tega postopka, dejstvo pa je, da ravnanje sodišča (način vodenja postopka), ne glede na to, ali je ustrezno ali ne, ne vpliva pravico stranke, da priglasi stroške, potrebne za pravdo. Da bi tožena stranka priglasila stroške, ki niso bili potrebni za pravdo, pa tožeča stranka konkretno ne zatrjuje.

7. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).