Appeal dismissed; retention right barred because debtor returned goods against creditor's will before suit.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je v 15 dneh dolžna plačati tožnici 186,66 EUR pritožbenih stroškov.

[JEDRO]

Ker prvi odstavek 262. člena OZ določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, pridržna (retencijska) pravica toženke v obravnavanem primeru že iz tega razloga ni mogla nastati.

Glede na to, da toženka pridržne pravice na spornem tovornem vozilu ni imela, se pritožbeno sodišče ni moralo še posebej ukvarjati s tem, kako bi ta okoliščina vplivala na vprašanje povoda za tožbo v smislu 157. člena ZPP oziroma na naravo izpolnitve tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek (I. točka izreka sklepa) in toženki naložilo tožnici povrniti 740,99 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa (stroškovni del) se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni na način, da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo pravočasno odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je 31. 3. 2023 vložila tožbo, s katero je od toženke zahtevala vrnitev tovornega vozila. Dne 7. 9. 2023 je tožbo umaknila, saj je toženka po vložitvi tožbe tožnici sporno tovorno vozilo vrnila. Umik tožbe je bil posredovan toženki, ki se o njem v 15 dneh ni izjavila, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče skladno z določbami drugega in tretjega odstavka 188. člena ZPP štelo, da je toženka v umik tožbe privolila, in postopek s sklepom ustavilo. Toženki je v skladu s pravili o umiku tožbe (prvi odstavek 158. člena ZPP) naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice, saj je ta tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, ki je bil predmet postopka.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin toženkine izpolnitve zahtevka, v posledici pa napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je toženka svojo obveznost (vračilo tovornega vozila tožnici) sicer res izpolnila 4. 7. 2023 (po vloženi tožbi), pri čemer pa izpostavlja, da je to storila, ker ji je tožnica dne 20. 6. 2023 (prav tako po vloženi tožbi) poravnala dolgovani znesek 16.582,53 EUR in je do plačila nasprotne obveznosti tožnice (vse do 20. 6. 2023), na spornem tovornem vozilu izvrševala zakonito retencijsko pravico. Ob upoštevanju te okoliščine po pritožbenem prepričanju toženka ni bila tista, ki je dala povod za tožbo, prvostopenjsko sodišče pa bi posledično moralo povrnitev stroškov naložiti tožnici ob uporabi določbe 157. člena ZPP, ki ureja položaj, ko tožena stranka ne da povoda za tožbo in zahtevek pripozna preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

7. Pritožbeno stališče o obstoju zakonite retencijske pravice toženka na spornem tovornem vozilu tožnice ni utemeljeno. Iz tožničinih navedb, ki jih toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, izhaja, da je bilo sporno tovorno vozilo takoj po nesreči prepeljano k toženki po nalogu policije in brez tožničinega soglasja. Nadalje iz neprerekanih tožničinih navedb izhaja, da je z dopisi 4. 9., 16. 9., 10. 10. in 31. 10. 2019 ter tudi ustno od toženke zahtevala vrnitev spornega vozila. Ker prvi odstavek 262. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, pridržna (retencijska) pravica toženke v obravnavanem primeru že iz tega razloga ni mogla nastati. Takšno stališče je ob obravnavni istega historičnega dogodka zavzelo že Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi II Pg 1988/2019 s sodbo in sklepom z dne 4. 10. 2021, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sodbo I Cpg 100/2022 z dne 24. 5. 2023. Glede na to, da toženka pridržne pravice na spornem tovornem vozilu ni imela, se pritožbeno sodišče ni moralo še posebej ukvarjati s tem, kako bi ta okoliščina vplivala na vprašanje povoda za tožbo v smislu 157. člena ZPP oziroma na naravo izpolnitve tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

8. V tej zadevi je tožnica tožbo vložila 31. 3. 2023, toženka je zahtevek po vloženi tožbi izpolnila z vrnitvijo tovornega vozila 4. 7. 2023, tožnica pa je s prvo naslednjo (pripravljalno) vlogo z dne 7. 9. 2023 umaknila tožbo. V skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. To je tožnica v obravnavani zadevi tudi storila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (njegovo naravo ima v tej zadevi sicer določba ZPP) s tem, ko je plačilo pravdnih stroškov naložilo toženki.

9. Niso utemeljeni niti pritožbeni očitki glede procesnih kršitev, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da se ni opredelilo do toženkinih navedb glede razlogov za naknadno izpolnitev tožbenega zahtevka. Toženka je te navedbe podala zgolj v odgovoru na tožbo, kjer se je zavzemala za zavrženje tožbe, katera v danem trenutku še ni bila umaknjena. Po umiku tožbe se na procesno razpolaganje tožnice ni odzvala, zaradi česar je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 188. člena ZPP štelo, da se z umikom tožbe strinja. Toženka po tem, ko je bila obveščena o umiku tožbe, ni podala nikakršnih navedb glede zasledovane stroškovne odločitve, zaradi česar se prvostopenjsko sodišče do (neobstoječih) toženkinih navedb v sklepu o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ni bilo dolžno opredeljevati.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, hkrati pa mora tožnici, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT, 250 točk) in pavšalne izdatke v višini 2 % od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT, 5 točk). Glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR priznani tožničini pritožbeni stroški znašajo 153 EUR, po prištetju 22 % davka na dodano vrednost pa 186,66 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).