Supreme Court quashes administrative asylum rejection for procedural violation of evidence presentation rights under Art. 22 Constitution.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavnodopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora biti torej ustrezno obrazložena, če ni, gre za kršitev 22. člena Ustave.

Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6498/2023/9 (1221-12) z dne 10. 1. 2024, s katerim je toženka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III 1 odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje. Ob vložitvi tožbe je sodišču prve stopnje predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbo (sodba iz I. točke izreka) kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe (sklep iz II. točke izreka). V obrazložitvi je navedlo, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Da bi bil tožnik taki nevarnosti lahko izpostavljen zaradi svojega zdravstvenega stanja, pa iz izvida dr. A. A. in iz poročila Zavoda Emma ne izhaja. Dr. A. A. tožniku ni odredil bolnišnične oskrbe, ampak le kontrolni pregled in mu predpisal zdravilo Abilify, poročilo (ki po presoji sodišča prve stopnje tudi sicer ni primeren dokaz) pa omenja le stiske ob kontaktu z ljudmi, nočne more in strahove. Sodišče prve stopnje je nadalje pritrdilo toženki, da je zdravstvena oskrba zagotovljena tudi na Hrvaškem, in na podlagi tožnikove izpovedbe, da se namerava zaposliti, ocenilo, da lahko deluje v vsakdanjem življenju.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbi. V pritožbi zoper sodbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi ter odpravi sklep toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj ugodi pritožbi zoper sklep in izpodbijano II. točko izreka spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno, naj II. točko izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V pritožbi zoper sodbo iz I. točke izreka opozarja, da je resno bolan. Postavljena mu je bila diagnoza kronične halucinatorne psihoze - neopredeljene neorganske psihoze, ima pa tudi težave zaradi operacije trebuha, zaradi česar bi predaja v konkretnem primeru lahko povzročila dejansko nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter ga s tem izpostavila nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Za dokazovanje navedenega je predlagal postavitev izvedencev s področja psihiatrije in splošne medicine, do česar pa se sodišče ni opredelilo.

5. V pritožbi zoper sklep iz II. točke izreka pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da za izdajo začasne odredbe ni izkazal težko popravljive škode. Toženka namreč ni prerekala navedb o težko popravljivi škodi in izgubi možnosti vzpostavitve prejšnjega pravnega razmerja, če bo predaja izvršena, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. 2 člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) šteti za priznane. Začasno odredbo je treba izdati tudi zaradi pritožnikovega močno okrnjenega psihičnega in fizičnega zdravstvenega stanja.

6. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnik v tožbi nasprotoval predaji Republiki Hrvaški s trditvami o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III glede azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Te je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavrnilo kot neutemeljene, čemur pritožnik v obravnavani pritožbi zoper sodbo ne nasprotuje. Ne strinja pa se s presojo, da pri njem ni podano posebej resno bolezensko stanje in s tem okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko nevarnost za znatno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi pomenilo nečloveško ravnanje, v ta namen predlaganih dokazov z izvedencema medicinske stroke pa sodišče brez obrazložitve ni izvedlo. Navedeni očitek je utemeljen.

9. Sodišče EU je že pojasnilo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, (1) da tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena, ter (2) da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. 3 Tako tudi iz sodne prakse ESČP glede 3. člena EKČP (ta se upošteva pri razlagi 4. člena Listine 4 ) izhaja, da je z njim lahko zajeto tudi trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, če se to stopnjuje zaradi ravnanja oblasti (npr. izgona) ali če obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, pod nadaljnjim pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva z navedenim členom. 5 To pomeni, da mora sodišče presoditi nevarnost za nastanek posledic takega obsega v izogib temu, da bi izvršitev predaje lahko privedla do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja z osebo.

10. Kot navedeno, pritožnik, ki naj bi imel psihozo in težave zaradi operacije trebuha, sodišču prve stopnje očita zlasti bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do njegovih dokaznih predlogov za postavitev izvedencev, ki ju je v pripravljalni vlogi predlagal za dokazovanje svojega zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi lahko predaja povzročila dejansko nevarnost za njegovo znatno in nepopravljivo poslabšanje ter s tem nečloveško ravnanje. Vrhovno sodišče glede tega poudarja, da je pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavnodopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora biti torej ustrezno obrazložena, če ni, gre za kršitev 22. člena Ustave. 6 Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, 7 po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari. 8

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa ter zapisnikov o narokih za glavno obravnavo z dne 1. 2. 2024 in 6. 2. 2024 ni razvidna odločitev sodišča prve stopnje, da obravnavanih dokazov ne bo izvedlo, niti niso navedeni razlogi za tako zavrnitev. To pa pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru namreč sodišče ni uporabilo zgoraj citiranega drugega odstavka 287. člena ZPP, brez dvoma pa obstoji tudi vzročna zveza med kršitvijo na eni strani ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe na drugi (če bi pritožnik s predlaganim dokazom uspel, bi to lahko vplivalo na dokazno oceno, s tem pa tudi na končni izid spora).

12. Kar zadeva odločitev o začasni odredbi, iz obrazložitve v 49. točki sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev, da zavrne predlagano začasno odredbo, oprlo na presojo, ki jo je opravilo v zvezi z vloženo tožbo, in sicer da pritožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne grozi nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Ker je ta presoja glede na predhodne razloge obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka upravnega spora, kar narekuje ponoven postopek odločanja, ni mogoče slediti niti utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ni potrebna zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbama ugodilo tako, da je sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Pri odločanju o tožbi se bo moralo opredeliti do pritožnikovih navedb glede nevarnosti poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki naj bi doseglo stopnjo resnosti v skladu s sodno prakso SEU in ESČP, in s tem v zvezi v skladu z 285. členom ZPP dodatno razjasniti pritožnikove trditve glede resnosti njegovega zdravstvenega stanja in zatrjevanih posledic, ki naj bi jih povzročila predaja, nato pa odločiti o utemeljenosti podanih dokaznih predlogov.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Pritožba se sicer sklicuje na 23. člen, kar Vrhovno sodišče šteje za očitno pisno pomoto.

3 Zadeva C. K (C-578/16 PPU), sodba z dne 16. 2. 2017, 96. in 98. točka obrazložitve.

4 Prav tam, 68. točka.

5 Zadeva Paposhvili, sodba ESČP z dne 13. 12. 2016, 174. in 175. točka.

6 A. Galič, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 175-177. Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 28/2015 z dne 15. 5. 2016 (11. točka obrazložitve), II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018 ( 10. točka obrazložitve), I Up 127/2022 z dne 6. 7. 2022 (7. in 8. točka obrazložitve), X Ips 8/2017 z dne 13. 9. 2023 (27. točka obrazložitve), II Ips 77/2023 z dne 20. 12. 2023 (17. točka obrazložitve) in tam citirano sodno prakso.

7 Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo, kolikor ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

8 Prim. N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 611.