Appeal dismissed; final judgment on costs binding; reopening cost allocation after final judgment barred.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je bilo o dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, navedeno niso pravno upoštevni pritožbeni razlogi zoper izpodbijani sklep o višini stroškov.

Glede na pravnomočnost sodbe III P 2333/2016 z dne 26. 9. 2022 toženec ne more uspeti niti s pritožbenim zanikanjem odškodninske obveznosti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu odločilo, da je dolžan v 15 dneh od vročitve sklepa tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.810,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 985,48 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije v roku 15 dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (II. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da ga izpodbija glede deleža stroškov, njihove višine in roka plačila. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče spremeni.

Pravnomočna sodba, s katero mu je bilo naloženo plačilo odškodnine, potrjuje višino odškodnine 45.000,00 EUR. To je 90 % od zahtevane; v višini 10 % torej tožbeni zahtevek ni bil uspešen. To pa ni zanemarljivo malo, kot sodišče piše v 1. točki obrazložitve. Vsaka odstotna točka šteje, sploh pri tako velikih zneskih. Če bi bilo 10 % res zanemarljivo malo, potem po tej logiki sploh ne bi plačal nobenih stroškov, saj ne dosegajo niti 10 % zahtevane odškodnine.

V stroške niso všteti njegovi stroški, to je 200 odvetniških točk za posvet z odvetnikom in 1.125 odvetniških točk za sestavo pritožbe. Prav tako se ne strinja z rokom plačila in poudarja, da sklep ni pravnomočen ter zato ni znan datum za začetek teka paricijskega roka. Predlaga, da sodišče sklep popravi, in sicer tako, da ugotavlja obveznost plačila po pravnomočnosti kazenske sodbe (opr. št. K 000/2014).

Do pravnomočnosti je toženec po Ustavi RS, ki jo mora sodišče spoštovati, v tej zadevi nedolžen, zato tudi ni podlage za odškodnino. Če bi pravdno sodišče sodilo pošteno, mu ne bi bilo treba plačati ničesar, saj je tožnica krivo pričala. Sodnica bi to morala videti, a ni hotela. Zaradi takšnega sojenja je sam prisiljen uporabiti tudi druga pravna sredstva, in če bo na koncu pravilno spoznan za nedolžnega, tudi celotna odškodninska zadeva pade v vodo. Zato bi morala v tem primeru tožnica povrniti vse stroške, kar pa bo v primeru, da bi moral toženec pravdne stroške plačati že po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, praktično nemogoče oziroma bi bili ti stroški zgolj višji.

Podredno predlaga, naj se pravdne stroške pravilno razdeli med obe stranki v razmerju, kot je navedeno zgoraj, oziroma v deležu, znanem po pravnomočnosti kazenske sodbe. Šele na podlagi pravilno izračunanega deleža lahko določi, koliko točno mora kdo plačati.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep temelji na določilu četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

6. Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če se sodišče odloči za postopanje po četrtem odstavku 163. člena ZPP, v odločbi o glavni stvari najprej o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu); ko ta odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča. To pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje o glavni stvari odločilo s sodbo III P 2333/2016 z dne 26. 9. 2022. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 dalje (I. točka izreka) in zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (razliko do zahtevanih 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016) (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške postopka v celoti (III. točka izreka). Prvostopenjska sodba je postala pravnomočna dne 28. 8. 2023 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 590/2023). Glede na takšno dejansko stanje in zgoraj obrazloženo pravno izhodišče toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da njen uspeh v postopku glede glavne stvari ni bil zanemarljiv, kot tudi, da v izpodbijani odločitvi niso všteti njeni pravdni stroški (odvetniški stroški za posvet s stranko in za sestavo pritožbe). Že iz pravnomočne sodbe III P 2333/2016 z dne 26. 9. 2022 namreč izhaja, da mora toženec tožnici plačati njene pravdne stroške postopka v celoti, svoje pravdne stroške pa krije sam. Ker je bilo o dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, navedeno niso pravno upoštevni pritožbeni razlogi zoper izpodbijani sklep o višini stroškov.

8. Glede na pravnomočnost sodbe III P 2333/2016 z dne 26. 9. 2022 toženec ne more uspeti niti s pritožbenim zanikanjem odškodninske obveznosti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.

9. Nazadnje je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da bi rok za prostovoljno plačilo stroškov lahko začel teči šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa oziroma celo po pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku K 000/2014, ki teče zoper toženca. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določene v sodni odločbi, namreč začne teči prvi dan po vročitvi prepisa odločbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (tretji odstavek 313. člena ZPP). Če je zoper prvostopenjsko odločbo vložena pritožba in jo pritožbeno sodišče zavrne ter izpodbijano odločbo potrdi, pa začne paricijski rok teči prvi dan po vročitvi drugostopenjske odločbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (glej na primer VSL sklep III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015).

10. Po presoji, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožničin odgovor pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).