Supreme Court dismisses appeal request for permission to appeal due to non-compliance with procedural conditions.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnikov v znesku 1.697,33 EUR (II. točka izreka) in da obstaja terjatev tožencev v znesku 1.697,33 EUR (III. točka izreka). Zaradi pobota terjatev je tožbeni zahtevek tožnikov, da morata tožencema plačati znesek 1.697,33 EUR, zavrnilo (IV. točka izreka). Preostali tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo (še) zneska 87.488,67 EUR je zavrnilo (V. točka izreka). V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo 85.000 EUR z obrestmi (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika v predlogu za dopustitev revizije sodišču prve stopnje očitata, da dedovanje omejuje samo na sklep o dedovanju, z naknadno najdenim premoženjem pa se ne ukvarja. Sodišču druge stopnje, ki se s slednjim ukvarja, pa očitata kršitev razpravnega načela. Zatrjujeta kršitve 5., 7. in 212. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali ni sodišče druge stopnje s tem, ko je odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP in kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP, načelo kontradiktornosti postopka in pravico do izjave iz 5. člena ZPP in pravdnim strankam omogočilo (pravilno: onemogočilo) obravnavanje, ter s tem tudi kršilo pravilo prekluzije iz 286. člena ZPP ter poseglo v z 22. členom Ustave zagotovljeno pravico; (2) ali je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se do trditve, da terjatev iz naslova povračila stroškov postopka v zadevi II P 609/2015 v višini 10.108,81 EUR + 904,97 EUR oboje spp spada tudi v podedovano premoženje, ni niti opredelilo, prav tako se tudi ni opredeljevalo do laičnih vlog tožnikov; (3) ali je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, ker vsebinsko ni obravnavalo zahtevka po podlagi, da toženca nastopata v sporu tudi kot lastnika predmetne nepremičnine, ne zgolj kot pravna naslednika, glede na to da je spremembo tožbe v I. točki sodbe sodišča prve stopnje dopustilo in glede na to da se je toženka tudi spustila v obravnavo; (4) ali ni sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnika nimata pravice, da mansardno stanovanje brezplačno uporabljata, kar potrjuje tudi izjava A. A. z dne 15. 10. 2013, ki se glasi: "Podpisana A. A. ... izjavljam, da sem s sodno overjenim soglasjem z dne 10. 2. 1993 prepustila v trajno last mansardno stanovanje na ... svoji nečakinji B.

B.", saj prepustitev v trajno last nedvomno vključuje tudi oz. vsaj pravico do brezplačne uporabe; (5) ali sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot višino uporabnine upoštevalo tržno najemnino po vrednosti nepremičnine po obnovi s strani tožnikov in ne njene vrednosti pred njihovo obnovo, glede na to da je nesporno v postopku pravna prednica tožencev A. A. izjavila, da dovoljuje, da si nepremičnino tožnika uredita zase in ne zanjo; (6) ali ni sodišče zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj v tujo nepremičnino in povečane vrednosti slednje zaradi njih zastaran, glede na potek 5 letnega roka ob dejstvu, da so tožniki posedovali nepremičnino, v katero so vlagali oz. na njej gradili vse do 28. 10. 2015, tožba iz tega naslov pa je bila vložena že 14. 12. 2006; (7) ali bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo pri obračunu uporabnine upoštevati tudi koristi, ki sta jih toženca oz. njuna pravna prednica imeli od uporabe podstrešnega stanovanja s strani tožnikov in jo od uporabnine odšteti, v smislu compensatio lucri cum damno, ter ali je v zvezi s tem napačno zavrnilo izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca finančne stroke; (8) ali je sodišče kršilo določbe o prekluziji iz 286.a člena ZPP ter poseglo v z 22.

členom Ustave zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic v postopku, glede na to da je angažiralo izvedenca za obračun uporabnine, čeprav toženca nista pravočasno, v odrejenem roku 15-ih dni, predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja s strani izvedenca gradbene stroke v smislu obračuna uporabnine za predmetno nepremičnino; (9) ali je sodišče kršilo določbe o prekluziji, glede na to da je upoštevalo trditve tožencev v zvezi z omejitvijo odgovornosti do višine podedovanega premoženja; (10) ali je sodišče pravilno uporabilo določbe o pretrganju zastaranja iz 365.

člena Obligacijskega zakonika; in (11) ali je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).