Appeal dismissed; expert witness summons rejection upheld as procedural compliance with ZPP. Expert acts on court's technical questions, not fact-finding.

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev (in se ga zato glede njih ne sooča s strankami ali pričami), ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi toženec s konkretizacijo predloga za zaslišanje izgubil element presenečenja in razkril svojo pravdno taktiko. Ravno od določne opredelitve predmeta zaslišanja (torej tega, kaj je za toženca še sporno, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ter kaj bi moral izvedenec (še) ustno pojasniti) je odvisna odločitev o potrebi po njegovem zaslišanju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa toženec (dodatnih) relevantnih pripomb oziroma vprašanj ni postavil. Njegovi očitki kažejo na nestrinjanje z vsebino in zaključki izvedenskega mnenja ter njegovo oceno, kar je predmet sodne presoje. Neizvedba zaslišanja izvedenca v konkretnem primeru torej ne predstavlja očitanih postopkovnih kršitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik v postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi udarca toženca. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen (I.) in stroškovno odločitev pridržalo za končno sodbo (II.).

2. Zoper vmesno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prva in druga točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku) 1 pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sprejeta odločitev arbitrarna. Sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja izvedenca medicinske stroke, s čimer mu je kršilo pravico do neposrednega izvajanja dokazov in pravico do izjave. Izpostavlja, da je sodišče izvedenca sprva vabilo, nato pa odločilo, da je njegovo zaslišanje odveč in je predlog zavrnilo. Tožencu je naložilo nedopustno breme konkretizacije predloga za zaslišanje izvedenca, kar ga sili v razkritje pravdne taktike. Predlog za zaslišanje je bil dovolj konkretiziran, saj je pojasnil, da želi zastaviti vprašanja glede vsebine in metod priprave izvedenskega mnenja. Če mora sodišču predhodno posredovati vprašanja za izvedenca, postane njegovo zaslišanje odveč. Procesne možnosti omogočajo, da lahko zahteva soočenje med tožnikom in izvedencem na naroku. Če bi razkril vprašanja, bi izgubil taktično prednost. Opozarja tudi na selektivnost dokazne ocene, ki temelji na neustrezni analizi vsebine zaslišanja toženca. Njegove izjave si ne nasprotujejo, prav tako ne izjave priče A. A., toženčeve partnerke. Sodišče prve stopnje je prezrlo neskladnost v izpovedi tožnika, ki je v sodno preiskovalnem postopku izpovedal bistveno drugače kot kasneje v pravdnem. Zaključek, da delni odvzem pravdne sposobnosti tožniku zaradi kverulanstva ne vpliva na postopek, kaže na nezakonitost sodbe.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave in neposrednega izvajanja dokazov v zvezi z izvedbo zaslišanja izvedenca medicinske stroke. Toženčeva pravica do izjave je bila uresničena s seznanitvijo z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo ter opredelitvijo do obeh. Prav tako je imel toženec možnost vsebinske kontrole izvedbe odločilnih dokazov. Nič spornega ni v ravnanju sodišča, ki je izvedenca sprva vabilo na narok na podajo ustne dopolnitve mnenja, po prejemu informacije, da je njegova govorna komunikacija otežena, pa odobrilo pisno dopolnitev.

Sodna praksa 2 je jasna, predlog po zaslišanju izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, je treba nujno presojati glede na konkretne okoliščine primera. Slednje je sodišče prve stopnje tudi storilo. Med postopkom se je izkazalo, da je izvedenčevo zaslišanje zaradi njegovega zdravstvenega stanja postalo objektivno nemogoče. 3 Sodišče prve stopnje je zato pri presoji potrebnosti njegovega zaslišanja upoštevalo naslednja dejstva: - da je izvedenec v pisnem mnenju prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja; - da v mnenju ni protislovij in pomanjkljivosti, ki bi vzbujala dvom v njegovo pravilnost; - da se je v pisni dopolnitvi opredelil tudi do podanih pripomb ter podal vsa potrebna pojasnila; - da pravdni stranki nadaljnjih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja nista podali; - ter da je bil toženčev predlog za zaslišanje nekonkretiziran.

V obrazložitvi sodbe je posebej obširno pojasnilo 4 , zakaj zgolj golo (in nedoločno) vztrajanje pri zaslišanju izvedenca ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se s podanimi razlogi strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pri tem še dodaja, da izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev (in se ga zato glede njih ne sooča s strankami ali pričami), ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi toženec s konkretizacijo predloga za zaslišanje izgubil element presenečenja in razkril svojo pravdno taktiko.

Ravno od določne opredelitve predmeta zaslišanja (torej tega, kaj je za toženca še sporno, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ter kaj bi moral izvedenec (še) ustno pojasniti) je odvisna odločitev o potrebi po njegovem zaslišanju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa toženec (dodatnih) relevantnih pripomb oziroma vprašanj ni postavil. Njegovi očitki kažejo na nestrinjanje z vsebino in zaključki izvedenskega mnenja ter njegovo oceno, kar je predmet sodne presoje. Neizvedba zaslišanja izvedenca v konkretnem primeru torej ne predstavlja očitanih postopkovnih kršitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o selektivni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, predvsem je skrbno obrazložilo, zakaj šteje tožnikovo izpoved za bolj prepričljivo. Tudi pritožbeno sodišče smiselno in življenjsko dokazno oceno sprejema in ji v celoti sledi. Nenazadnje temelji na neposredni zaznavi zaslišanj pravdnih strank in prič ter je podprta s spisovnimi podatki in ugotovitvami izvedenca. Toženec je s posplošenim nasprotovanjem ne uspe omajati.

7. Pravilno je stališče sodišča, da delni odvzem poslovne sposobnosti tožniku na predmetni postopek ne vpliva. Pritožbeni očitek, da tožnik zaradi motnje kverulanstva ni sposoben presoditi, ali je nek postopek razumno začeti, je neutemeljen. Bistveno je, da je predmetno tožbo odobril tožnikov skrbnik, katerega naloga je (upoštevajoč vzroke, zaradi katerih je bila oseba postavljena pod skrbništvo) skrbeti za pravice in koristi tožnika. 5

8. Pritožba je glede na vse povedano neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Sodba VS RS II Ips 339/2014.

3 To v ničemer ne vpliva na strokovnost že podanega pisnega mnenja (in dopolnitve).

4 V točkah 9 do 12 obrazložitve sodbe.

5 Posredno pa pred tožnikovim nerazumnim pravdanjem varuje tudi toženca.