Appeal dismissed because asylum seeker's voluntary departure ended legal interest in the administrative proceedings.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tožba je bila vložena zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6186/2023/13 (121-11) z dne 17. 1. 2024, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Avstriji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III, 1 tožnikova predaja pa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek.

3. Toženka je Vrhovnemu sodišču z obvestilom z dne 4. 3. 2024 sporočila, da je pritožnik 13. 2. 2024 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov in se od takrat tja ni vrnil, niti ničesar sporočil. Ker zaradi tega ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbo (pravilno: pritožbo) zavrže.

4. Pritožnikova pooblaščenka je na navedeno vlogo odgovorila, in sicer da je dne 26. 3. 2024 ponovno preverila prisotnost pritožnika v azilnem domu in ugotovila, da še vedno drži podatek, da se od 13. 2. 2024 dalje ni več vrnil v azilni dom.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7. Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 2 Navedeno stališče o učinku samovoljne zapustitve azilnega doma na obravnavnavanje prosilčeve pritožbe v upravnem sporu je Vrhovno sodišče uporabilo tudi v zadevah (primerljivih z obravnavano) zavrženja prošnje zaradi predaje Republiki Hrvaški. V sklepu I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022 3 je razložilo, 4 da navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj tudi po pozivu sodišča ni opredelil (oziroma njegova pooblaščenka) drugega pravnega interesa, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik glede na vpogled v evidence dne 4. 3. 2024, 13. 2. 2024 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Tovrstne informacije je potrdila tudi pritožnikova pooblaščenka, ki je navedla, da je dne 26. 3. 2024 preverila dano informacijo in ugotovila, da se pritožnik od 13. 2. 2024 ni vrnil v azilni dom. Pritožnik ob tem ni konkretizirano nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, zato ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi katerega si s to pritožbo prizadeva, da ne bi bil izročen Avstriji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje.

9. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

3 Enako v sklepu I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023.

4 Ob sklicevanju na sklep Ustavnega sodišča Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.