Appeal dismissed; refusal of asylum transfer upheld despite alleged interpreter rights violations in Croatia.

Pritožba se zavrne in se I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdita.

[JEDRO]

Vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje, prosilec pa lahko s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5975/2023/7 (1222-19) z dne 28. 11. 2023, s katerim je toženka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III 1 odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje. Ob izpodbojni tožbi na odpravo tega sklepa je tožnik s sklicevanjem na drugi odstavek 33. člena v zvezi s 4. členom ZUS-1 zahteval tudi ugotovitev, da je toženka z njim posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 18., 21., 22. in 25. člena Ustave, ter predlagal izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom. Tožbo zaradi posega v tožnikove človekove pravice je zavrglo (I. točka izreka), zavrnilo pa izpodbojno tožbo (II. točka izreka) in predlagano začasno odredbo (III. točka izreka). V obrazložitvi odločitve iz I. točke izreka je navedlo, da ima tožnik za zatrjevane posege v človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je tožbo za odpravo izpodbijanega upravnega akta. To je tudi vložil, o njej pa je sodišče odločilo v II. točki izreka in jo zavrnilo. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča je sodišče pritrdilo toženki, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izkazane niso niti druge okoliščine, v katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik med predajo ali po njej lahko izpostavljen taki nevarnosti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil dve pritožbi. O pritožbi zoper III. točko izreka je Vrhovno sodišče že odločilo s sklepom I Up 30/2024 z dne 19. 2. 2024. O pritožbi zoper I. in II. točko izreka Vrhovno sodišče odloča s to odločbo. Pritožnik v tej pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi, I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi zoper I. točko izreka ponavlja tožbene trditve glede kršitev ustavnih pravic s strani hrvaških policistov in navaja, da je zato "izpolnjen 4. člen ZUS". Pri tem prezre, da izpodbijani sklep o zavrženju tožbe temelji na presoji, da ima za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih utrpel zaradi izdaje sklepa o predaji 2 (upravnega akta iz 2. člena ZUS-1), zagotovljeno drugo sodno varstvo - izpodbojno tožbo na odpravo tega sklepa, vloženo zoper Republiko Slovenijo, torej sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS-1. To sodno varstvo, ki ga je bil v obravnavani zadevi deležen, pa, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izključuje subsidiarni upravni spor iz 4. člena ZUS-1.

7. Tej presoji pritožnik obrazloženo ne nasprotuje, navaja celo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe upravnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, kar vse kaže na zatrjevanje kršitev, ki se nanašajo na sklep toženke, s tem pa tudi na pritožnikovo zmotno razumevanje zakonske ureditve tožbe iz 4. člena ZUS-1. Pritožbeno sodišče zato lahko le ugiba, da z navedbami, da mu "ni na voljo nobeno drugo pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in koristi", meri celo izključno le na preteklo kršitev človekovih pravic v Republiki Hrvaški, ki so jo zagrešili hrvaški organi. Vendar zoper te obravnavana tožba ni bila vložena, zaradi česar je sodišče prve stopnje njihovo ravnanje pravilno obravnavalo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa o predaji in s tem povezanega vprašanja, ali je zaradi ravnanj hrvaških organov utemeljeno sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, 3 zaradi katerih bo pritožnik tudi v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine EU.

8. Pritožnik v zvezi s tem v pritožbi vztraja, da takšne sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški obstajajo. Utemeljuje jih s svojimi izkušnjami ob vstopu v Republiko Hrvaško (zlasti z nasilnim ravnanjem hrvaških policistov in z nerazumevanjem jezika postopka) in se sklicuje na "več člankov, dostopnih na internetu". Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe po vsebini zgolj ponovitev tožbenih navedb, do katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu opredelilo - pritožnikove izjave je najprej ocenilo kot neverodostojne, nato pa s sklicevanjem na obširno sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih primerih še dodatno pojasnilo, da četudi bi vse, kar pritožnik zatrjuje in kar izhaja iz tožbi priloženih člankov, držalo, to obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III ne bi moglo utemeljiti. Pritožnik temu argumentirano ne oporeka, s pavšalnim nestrinjanjem z navedeno presojo sodišča prve stopnje pa v pritožbenem postopku ne more uspeti. Da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice, sicer izhaja iz 64. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU z dne 29. 2. 2024 v zadevi X (C-392/22).

9. Tudi v zvezi s pritožbenimi očitki o opustitvi tolmačenja v hrvaškem upravnem postopku je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 295/2023 z dne 21. 12. 2023 s sklicevanjem na 82. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (N. S.) že pojasnilo, da vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje in da lahko prosilec s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.

10. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo in sklep v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da pritožnik zahteva ugotovitev, da je bilo z izdajo sklepa o predaji poseženo v njegove pravice. Pritožnik temu ne nasprotuje, na 5. strani tožbe celo izrecno navaja, da "izpodbijana odločba predstavlja akt, s katerim tožena stranka posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine".

3 Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.