Appeal dismissed; seller cannot reclaim adult dog based on puppy return clause due to property rights.

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kljub načelu pogodbene svobode bi bil prehud poseg v pridobljeno lastninsko pravico kupca na psu, če bi imela ves čas prodajalka oz. vzrediteljica na njem nekakšen pridržek. In to po presoji sodišča ravno iz razloga, ki ga poudarja pritožnica sama, da je namreč pes živo, čuteče bitje, za katerega je splošno znano, da se na svojega lastnika navadi in naveže.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrglo tožbo (ker z njo ni dopustno ugotavljati dejstev), v preostalem delu pa zavrnilo tožničin zahtevek za vračilo psa in plačilo odškodnine. Presodilo je, da tožnica (prodajalka) ni upravičena zahtevati vračila psa od kupcev (tožencev) po pogodbi o prodaji že zato, ker je ta v primeru kršitve dogovorjenega ravnanja z njim predvidevala vračilo mladička, ne pa odraslega psa (štiri leta po sklenitvi pogodbe). Pes je bil v času te zahteve torej že odrasel. Zato sodišče ni izvajalo obsežnejšega dokaznega postopka z zaslišanjem strank in prič o tem, kako natanko sta toženca s psom pravzaprav ravnala.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica, ki je nad sodbo razočarana. V bistvenem meni, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze in ugotoviti, da toženca s A. ne ravnata, kot sta se dogovorila, saj je preveč v pesjaku. S pojmom mladiček je mišljen pes A., ki je bil v času sklenitve pogodbe pač mladiček. Sicer pa razlaga, da inšpekcija pričakovano ni ugotovila kršitev. Sama je za A. in sploh za vse leglo predvidela boljši življenjski standard. Ta je za vse razen za A. dosežen. Povzema pogodbo v delu, ki določa obveznosti kupcev in njeno pravico, da mladička kupcu odvzame, če ta ne izpolnjuje pogodbenih pogojev. Od višjega sodišča pričakuje, da bo skrbno pregledalo zadevo in tožencema naložilo vračilo psa in ji priznalo vse stroške.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od zakonskih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vse predložene listinske dokaze, ni pa izvajalo dokazov z zaslišanjem prič in pravdnih strank, ker je ocenilo, da to ni potrebno. Pritožbeno sodišče tej oceni pritrjuje. Postopek je treba voditi ekonomično, brez zavlačevanja in s čim manj stroški (1. odst. 11. čl. Zakona o pravdnem postopku). V tem smislu lahko sodišče zavrne izvedbo nekaterih predlaganih dokazov, če oceni, da so nepotrebni. Nepotrebni pa so, če glede na pravilno pravno izhodišče niso namenjeni ugotavljanju pravno odločilnih dejstev, ali če so ta že zanesljivo ugotovljena z drugimi dokazi.

7. Med strankama je sicer spor o tem, ali je bilo za psa znamke Airedale Terrier z rodovniškim imenom B. pri toženih kupcih (ki sta psa poimenovala A.) poskrbljeno tako, kot sta se to kupca zavezala prodajalki ob nakupu z "določbami vzdrževanja", ki so številne; obsegajo 18 podrobnih točk, od tega, da kupec zagotavlja, da ima potrebno znanje za namestitev in da so mu poznane faze odraščanja, do zagotavljanja primerne namestitve, ohranjanja dobre psihofizične kondicije, dolžine sprehodov, prepovedi sprehajanja brez povodca, da bo postal član ožjega družinskega kroga, določbe glede šolanja, obveščanja in obiskovanja pasjega frizerja, če se kratko omeni zgolj nekatere. Vendar pa glede na potek časa in pravilno razlago pogodbe natančno ravnanje s psom ni več stvar pogodbenih obveznosti v zvezi z njegovim vračilom vzreditelju. Zato je racionalno in smotrno, da sodišče ni izvajalo obsežnejšega dokaznega postopka.

8. Določba 13 vzdrževanja pravi, da se kupec strinja, da mora predati mladička vzreditelju, če niso izpolnjeni pogoji kupoprodajne pogodbe ali če je viden dokaz zanemarjenosti ali zlorabe. Pogodba je bila sklenjena 16. 2. 2016, pes A. pa je bil skoten 12. 9. 2017. Ob vložitvi tožbe (30. 6. 2021) je bil star skoraj 4 leta. Sodišče prve stopnje je na naroku 6. 1. 2023 kot nesporno ugotovilo, da se pes šteje za odraslega pri dveh letih. To pa nadalje brez slehernega dvoma pomeni, da pes A. ob vložitvi tožbe ni bil več mladič (mladiček). Pogodbena določba, da lahko vzreditelj kupcu psa odvzame, je torej učinkovala, dokler mladič ni odrasel. Iz izrazov, uporabljenih v pogodbi, to nedvoumno izhaja.

9. Pogodbene določbe je treba uporabljati tako, kot se glasijo (1. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Res je, da se pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (2. odst. 82. čl. OZ). Vendar je tudi zategadelj treba zavrniti interpretacijo, za katero se zavzema pritožnica, češ da mladiček pomeni pač psa A. brez časovne omejitve oz. za vse pogodbene določbe enako. Že določba vzdrževanja 18 denimo govori o "samcu". Nadalje, določba vzdrževanja 10 določa, da mora kupec najmanj 2x letno obveščati vzreditelja o zdravstvenem stanju in napredku mladička z video-pogovorom, fotografijami ali videoposnetkom, ki prikazujejo psihofizično kondicijo (…). Navedeno pomeni, da je bila prodajalka očitno celotno obdobje, ko je A. dejansko bil mladič, z napredkom in stanjem zadovoljna, kar dokazujejo tudi fotografije in zapisi na družbenih omrežjih, ki jih je v zvezi s A., ko je rasel pri tožencih, objavljala sama (glej priloge pod B, denimo 14. januar 2019: Lepi A. iz ... pred in po frizerju. Trenutno ima prav manekensko postavo. Tudi on je zelo lep in prijazen samček.; 12. junij 2018: Negovani, lepo trimani A. iz ...; 25. februar 2020; A. iz ... pravi lepotec), ter obsežna korespondenca med strankama. Kljub načelu pogodbene svobode bi bil zato prehud poseg v pridobljeno lastninsko pravico kupca na psu, da bi imela ves čas prodajalka oz. vzrediteljica na njem nekakšen pridržek. In to po presoji sodišča ravno iz razloga, ki ga poudarja pritožnica sama, da je namreč pes živo, čuteče bitje, za katerega je splošno znano, da se na svojega lastnika navadi in naveže. Slednji je seveda dolžan spoštovati vse predpise o ravnanju z živalmi in je v nasprotnem primeru podvržen inšpekcijskim ukrepom in celo kazenskemu pregonu. Pri tožencih pa denimo inšpekcija ni zaznala prav nobenih nepravilnosti. Zavrniti je treba kot nesklepčen pritožbeni očitek, da je to pričakovano.

10. Pritožbeni očitki se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Pritožbe posebej zoper sklep pritožnica konkretno ne argumentira. Uradni preizkus pokaže, da je odločitev materialnopravno pravilna, saj je ugotovitvena tožba namenjena le ugotavljanju pravic in pravnih razmerij ali pristnosti kakšne listine, ne pa dejstvom (1. odst. 181. čl. ZPP), kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tudi ta del odločitve je bilo zato treba potrditi, pritožbo pa zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).