Appeal granted; first-instance acquittal on minor assault charges reversed due to flawed injury assessment.

Pritožbama okrajne državne tožilke in pooblaščenca oškodovancev A. A. in mladoletnih B. B., C. C. in Č. Č. se ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

[JEDRO]

Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe je sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ormožu je z izpodbijano sodbo obdolženega D. D. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil tri kazniva dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred drugega sodnika posameznika, ter

- pooblaščenec oškodovancev, ki se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Državna tožilka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, s katerimi je uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, da bi se moralo sodišče prve stopnje v primeru presoje, da določene posledice sodijo le v kategorijo "sledi poškodb", ukvarjati z vprašanjem, ali bi bilo treba očitana kazniva dejanja v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 354. člena ZKP prekvalificirati v kazniva dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Upoštevaje naravo sprejete odločitve, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, in ob odsotnosti pritožbenih razlogov, na kakšen način naj bi to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, se namreč povzete pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

5. Pooblaščenec pa izmed uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov v nadaljevanju pritožbe konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neobrazložene pritožbe pooblaščenca v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

6. Utemeljeno pa okrajna državna tožilka in pooblaščenec grajata v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe namreč utemeljilo z navedbami, da je podan dvom o načinu nastanka posledic - telesnih poškodb, ki ne ustrezajo znakom očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izpostavilo, da te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb". V utemeljitev svoje odločitve je sodišče prve stopnje še navedlo, da telesne poškodbe v obravnavanem primeru temeljijo na subjektivnih navedbah oškodovancev in da zaključki izvedenca prim. doc. dr. E. E., dr. med., ki je v izvedenskem mnenju izpostavil diagnoze za vse štiri oškodovance, dvoma ne omajajo in da so njegovi zaključki glede mehanizma nastanka poškodb brez prepričljive predstavitve zahtevane objektivnosti. Sodišče prve stopnje je verjelo zagovoru obdolženca, ki ga je ocenilo kot skladnega in doslednega, in sicer da je z dvigom roke želel ustaviti oškodovanko z vožnjo s štirikolesnikom in ji vzeti kontaktne ključe, s čimer se oškodovanka ni strinjala, zato je prišlo do prerivanja z odrivom od sebe. Ob navedenem pa sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi oškodovanke A. A., da je na njivo s štirikolesnikom zapeljala le s sprednjimi kolesi, ni pa se vozila po njivah, saj fotografije, izpovedbe zaslišanih prič in rumeni sledovi ogrščice na štirikolesniku dokazujejo nasprotno. Zaradi ugotovljenega neskladja med oškodovankinimi navedbami iz podanega predloga za pregon in njene izpovedbe na glavni obravnavi se je sodišču prve stopnje dvom v verodostojnost njenega zatrjevanja porodil tudi glede načina nastanka zatrjevanih poškodb, ki zadevajo padec, udarce, brcanje in potisk na tla ter okoliščine glede metanja kamenja. Iz istega razloga se je sodišču prve stopnje pojavil še dvom glede obdolženčevega načina ravnanja nasproti mladoletnim oškodovancem B. B. ter Č. Č. in C. C.

7. Okrajna državna tožilka in pooblaščenec takšnim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe utemeljeno nasprotujeta ter ugotavljata, da so telesne poškodbe pri vseh štirih oškodovancih objektivno izkazane. Državna tožilka pa pravilno še izpostavi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prezrlo ugotovitve zdravnice Zdravstvenega doma F. F., dr. med., in zdravnika Splošne bolnišnice G. G., dr. med., ki sta postavila in ugotovila diagnozo poškodb za vsakega posameznega oškodovanca. Pritrditi pa je tudi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sprejelo izvedenskih mnenj sodnega izvedenca medicinske stroke prim. doc. dr. E. E., dr. med., ki je v svojih pisnih izvidih in mnenjih za vsakega oškodovanca posebej objektivno potrdil diagnoze telesnih poškodb ter opisal mehanizem njihovega nastanka in njihovo naravo, pri čemer je v okviru neposrednega zaslišanja še pojasnil, da je kot dokazane poškodbe upošteval poškodbe opisane s strani zdravnikov ter vidne spremembe, razvidne iz fotografij v prilogah A. Izvedenec je poudaril, da so bile poškodbe pri vseh oškodovancih sveže ter izključil možnost, da bi te pri mladoletnih oškodovancih nastale na način, da bi ti padli po tleh, kot je to v okviru podanega zagovora nakazoval obdolženec. Državni tožilki pa je pritrditi tudi v delu, ko slednja v okviru pritožbenih navedb izpostavi, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da sta policista Policijske postaje H. H. in I. I. skladno in prepričljivo izpovedala, da sta pri oškodovancih opazila navzven vidne poškodbe, ki sta jih tudi fotografirala.

8. Ker je za opredelitev posega v telesno celovitost v posamezno kazenskopravno kategorijo telesne poškodbe potrebno strokovno medicinsko znanje, sodišče v kazenskem postopku s tem povezana dejstva ugotavlja s pomočjo izvedencev. 1 Sodišče prve stopnje je tako v obravnavani zadevi pravilno postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke prim. doc. dr. E. E., dr. med., mnenje katerega pa nato v izpodbijani sodbi ni sprejelo, temveč se je, kot predhodno že navedeno, sklicevalo na sodni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002 in I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021, ki pa po presoji pritožbenega sodišča z obravnavano zadevo nista primerljivi. Iz odločbe I Ips 171/2000 sicer res izhaja, da v kategorijo prizadete telesne celovitosti poškodovanca, ki je manj kot lahka telesna poškodba, sodijo praske, izpuljeni lasje, odrgnine, podpludbe in podobno, vendar pa sodišče prve stopnje pri tem zanemari, da iz navedene odločbe vrhovnega sodišča izhaja tudi, da kazenski zakonik ne pozna pojma sled poškodbe in da gre za pojmovno kategorijo, ki jo v svojih izvidih in mnenjih uporabljajo izvedenci medicinske stroke, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Pri odločbi I Ips 43147/2017 pa je bistveno, da sta se sodišči prve in druge stopnje pri presoji vrste, teže in učinka poškodbe prav tako oprli na mnenje sodne izvedenke medicinske stroke, pri čemer je višje sodišče presodilo, da navedba v opisu, da je bil začasno "prizadet" del oškodovančevega telesa pomeni, da je bil ta del telesa "oslabljen", medtem ko vrhovno sodišče z obrazložitvijo, da oslabljenost pomeni intenzivnejši poseg kot prizadetost, ki ne dosega zakonskega kriterija "začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa" in s tem praga lahke telesne poškodbe, razlage, da sta termina "prizadet" in "oslabljen" sopomenki, ni sprejelo. Ob tem pa je zgolj dodati, da je vsaka zadeva samostojna, z drugačnimi (objektivnimi in subjektivnimi) okoliščinami in da je pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera. Teh ugotovitev pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo.

9. Soglašati pa je tudi s pritožbenimi navedbami, da je oškodovanka A. A. na glavni obravnavi v bistvenem delu in glede bistvenih okoliščin dogodka izpovedala enako kot takrat, ko je podala ovadbo policistom, zato njena izpovedba vendarle ni tako nasprotujoča oziroma neskladna, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje, ki bi sicer temu segmentu na glavni obravnavi moralo nameniti več pozornosti.

10. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj dejansko stanje še ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti sprejete odločitve.

11. Glede na to, da je pritožbeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi utemeljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama državne tožilke in pooblaščenca ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in ne po prvem odstavku 380. člena ZKP, saj bo treba po presoji vseh objektivnih in subjektivnih elementov očitanih kaznivih dejanj o obtožbi ponovno odločiti, kar sodi v pristojnost prvostopenjskega sodišča, ki te ocene doslej še ni opravilo celovito. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo, kritično in vestno ocenilo vse izvedene dokaze, tudi glede poudarjenih okoliščin iz te odločbe, ter nato o zadevi ponovno odločilo. To bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča.

1 Prim. M. Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 414.