Appeal dismissed; collective labor court ruling is not a final judgment for individual overtime claims.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo za nadurno delo v skupni višini 177,48 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23,66 EUR od 6. 1. 2014 dalje in od zneska 153,82 EUR od 6. 7. 2014 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 763,50 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Izpostavlja, da je zahtevek temeljil na pravnomočni sodbi iz kolektivnega delovnega spora, kjer je bilo odločeno po temelju. Sodba X Pd 1083/2014 je postala pravnomočna 6. 10. 2016, zato je takrat pričel teči 10 letni zastaralni rok, skladno s 356. členom OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati le še višino zahtevka. V postopku po pravnomočni vmesni sodbi velja, da ni mogoče podati ugovora glede temelja (II Ips 491/2000), smiselno enako velja tudi v primeru, ko je v kolektivnem delovnem sporu odločeno po temelju. Ugovor zastaranja pomeni ugovor glede temelja zahtevka, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. V skladu s stališči Ustavnega sodišča RS mora biti stranki, ki ji je v sporu s pravnomočno odločbo priznana neka pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico dejansko uveljavi (odločba Up-181/99), neizvršena sodna odločba pa pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti (odločba U-I-265/06). Da morajo biti sodne odločitve izvršene, je odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (zadevi Molnar Gabor proti Srbiji, Burdov proti Rusiji). Sodišče EU (zadeva Forum 187/Komisija, T-189/08, EU:T:2010:99) prav tako priznava organizacijam delavcev pravico do sodnega varstva v primeru kršitve pravic oseb, ki jih združujejo, varstvo pa je učinkovito samo, če se odločitev tudi izvrši. Stališče, da sodba v kolektivnem delovnem sporu nima nobene teže, posledično predstavlja kršitev 23. člena Ustave RS, saj dejansko onemogoča izvršitev pravnomočne sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Tožba predstavlja izvršitev pravnomočne sodbe za vsakega delavca, na katerega se nanaša, zato ugovora zastaranja ni mogoče uveljavljati. Posledično teče 10 letni zastaralni rok od pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je toženka svojo obveznost na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, izpolnila. Ker toženka svoje obveznosti ni izpolnila, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadur za obdobje od 4. 9. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 v skupnem bruto znesku 177,48 EUR. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo nadur za prvo vtoževano referenčno obdobje (od 4. 9. 2013 do 31. 12. 2013) zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za januar 2014, torej 5. 2. 2014, zato je zastaranje terjatve začelo teči 6. 2. 2014 in se je 5-letni zastaralni rok (202. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1) iztekel 6. 2 2019; za drugo referenčno obdobje, tj. od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, pa je zastaranje začelo teči 6. 8. 2014 in se je izteklo 6. 8. 2019. Ker je bila tožba vložena 11. 9. 2020, je tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe zastarala, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

7. Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu X Pd 1083/2014 judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo X Pd 1083/2014 je bilo ugotovljeno, da se mora policistom, ki imajo od 4. 5. 2013 dalje po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost v tem obdobju, in v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje, presežek ur obračunati kot nadure v višini 130 % osnovne bruto urne postavke. S sodbo X Pd 1083/2014 tako ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

8. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe 1 , zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti, zavzeta v odločbi II Ips 491/2000. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe, ki so omenjeni v sodbi in sklepu X Pdp 713/2011 (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je potrebno ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklepe VSL III Ip 3514/2014, III Ip 3894/2014 in II Ip 4709/2014, saj tudi iz citiranih sklepov izhaja, da delavec v izvršilnem postopku ne more doseči izvršitve odločitve iz kolektivnega delovnega spora, ampak mora najprej pričeti individualni delovni spor, kjer je potrebno ugotoviti, ali je sploh prikrajšan in višino njegovega prikrajšanja. Takšno stališče je zavzelo tudi že pritožbeno sodišče v zadevah X Pdp 104/2013 in X Pdp 1067/2012, na kateri se sklicuje tožnik, pri čemer iz citiranih odločb ne izhaja, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu vmesno sodbo oziroma, da gre za judikatno terjatev.

10. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarala, predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo vsebinsko obravnavalo vendar je ugotovilo, da je njegov zahtevek neutemeljen, ker je zastaral. Ker odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja pravnomočne in izvršljive podlage za tožnikov zahtevek za plačilo presežkov ur, katerih plačilo zahteva v tem individualnem delovnem sporu, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila tožniku kršena možnost prisilne izterjave in učinkovitega sodnega varstva. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitvi Ustavnega sodišča RS Up-181/99 in U-I-265/06, saj se slednji nanašata na izvršilni postopek. Kršena niso bila niti stališča ESČP o izvršitvi zavezujočih sodnih odločb, ki izhajajo iz zadev Molnar Gabor proti Srbiji in Burdov proti Rusiji, kot tudi ne Listina EU o temeljnih pravicah in stališča Sodišča EU glede zagotavljanja učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter nepristranskega sodišča. Nekonkretizirano in neustrezno je tudi tožnikovo sklicevanje na dopustnost tožb, ki jih vložijo združenja, ki ščitijo kolektivne interese ter navajanje odločitve Sodišča EU (Forum 187/Komisija; T-189/08, EU:T:2010:99), saj za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni uporabljiva.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 275/2023.