Appeal dismissed; claim for legal error rejected due to expired one-year limitation period under Obligations Act.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijanja sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo 11.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnice. Ta bi znal povedati, kdaj je za obstoj pravne napake zvedel. Ugotovljeno dejansko stanje je zato napačno. Toženec je bil pri sklepanju pogodbe v slabi veri, saj je tožnici namero zamolčal, da ni lastnik spornih dveh naprav. Dodaja, da je izvedela, da je šankomat za vino tuja stvar šele 15. 3. 2019, torej takrat ko ji je bil ta odvzet. Njene pravice iz naslova pravne napake zato niso ugasnile. Toženčeva izpolnitev pogodbe je imela pravno napako, zaradi katere je izkoristil svojo odstopno pravico, ki izhaja iz določb Obligacijskega zakonika (OZ) in pridobil kondikcijski zahtevek.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki, tožnica kot kupec in toženec kot prodajalec, 14. 2. 2014 sklenili prodajno pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), katere predmet je bila oprema in drobni inventar v gostinskem lokalu na K. za ceno 11.000,00 EUR. V Pogodbi je navedeno, da je toženec lastnik vse prodane opreme in inventarja, med drugim tudi hladilnega avtomata za pivo in šankomata za točenje vina. Tožnica je zatrjevala, da toženec ni lastnik prodanega hladilnega avtomata za pivo in šankomata za vino, zato je uveljavljala toženčevo odgovornost za pravne napake.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica glede hladilnega aparata za pivo pravne napake ni uveljavljala pravočasno, glede šankomata za vino pa obstoja pravne napake ni izkazala. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritrjuje materialnopravnemu zaključku izpodbijane sodbe.

7. Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je s tem, ko ni zaslišalo tožničinega zakonitega zastopnika, kršilo njeno pravico do dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč ne prereka dejanskih ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da je za pravno napako na avtomatu za pivo zvedela kmalu po sklenitvi prodajne pogodbe s tožencem. Iz tega razloga je v postopka pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 38/2015, ki je tekel med pravdnima strankama zaradi plačila kupnine po omenjeni pogodbi, tudi zavračala njeno plačilo. Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je torej vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (1. odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.

8. V zvezi s šankomatom za vino tožnica v pritožbi trdi le, da je zvedela, da je šankomat tuja stvar dne 15. 3. 2019, zato po njenem rok za uveljavljanje pravne napake še ni pretekel. Drugih ugotovitev sodišča prve stopnje ne prereka. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj tožbeni zahtevek v tem delu ni bil zavrnjen zato, ker naj bi tožnica zamudila prekluzivni rok za uveljavljanje pravnih napak, ampak zato ker tožnica ni uspela izkazati, da bi na omenjenem šankomatu v trenutku odvzema sploh obstajala pravna napaka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 15. 3. 2019 lastnica šankomata že tožnica sama in ne (več) Kmetija A. Tožnica je namreč ob prevzemu opreme v letu 2014 postala dobroverna lastniška posestnica šankomata, ki ga je nemoteno uporabljala vse do 15. 3. 2019, torej več kot 5 let. Lastninsko pravico na njem je v tem času skladno s 43. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) že priposestvovala. Omenjenega dne ga je tožnica, ne da bi o tem obvestila prodajalca oziroma toženca, predala tretjemu prostovoljno, čeprav ta na njem ni imel nikakršne pravice več, zato se na toženčevo odgovornost za pravne napake ne more sklicevati.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka in tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni mogoče šteti za potreben strošek postopka, saj ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi z 165. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).