Appeal court voids conviction for changing charges to include intent to intimidate absent from indictment.

Ob ugoditvi pritožbi zagovornikov in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

[JEDRO]

Če sodišče ob spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 v drugi odstavek 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v opis dejanja doda konstitutivni subjektivni zakonski znak namena ustrahovanja in vznemirjanja, ki ga opis dejanja v tenorju obtožbe ne vsebuje, prekorači obtožbo in zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločilo je, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v dotlej znani višini 675,12 EUR, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, ter plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obdolženčevi zagovorniki, kot so uvodoma navedli, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom posameznikom;

- državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji (pritožbena razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP in 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP). Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki in v odgovoru vztrajali pri svojih pritožbenih navedbah.

4. Pritožba zagovornikov je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti. Glede na procesno stanje stvari je odločanje o pritožbi državne tožilke kot brezpredmetni odpadlo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornikom, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako izpodbijano sodbo zaradi nejasnosti v razlogih o odločilnih dejstvih, nasprotij v izreku, med izrekom in razlogi ter med samimi razlogi bremeni bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obe procesni kršitvi sta absolutne narave in zahtevata razveljavitev sodbe.

6. Izvedenec sodnomedicinske stroke dr. B. B. je med zaslišanjem na glavni obravnavi 24. 11. 2022 vztrajal pri svojem mnenju, da je stopnja prizadetosti oškodovankine zunanjosti zaradi povrhnjih črtasto-trakastih odrgnin na levi strani vratu, ki naj bi jih s „prijemom za vrat“ v kritičnem dogodku 24. 4. 2019 povzročil obdolženec, najbolj razvidna iz posnetih fotografij v spisu (list. št. 17). Opredelil se je, da so bile odrgnine na vratu opazne pri vsakodnevnih stikih oškodovanke z okolico in so tudi vzbujale pozornost, zato so tudi odrgnine same po sebi (brez upoštevanja drobne ranice na rdečini desne strani spodnje ustnice), kot je razumeti izvedenca, prizadele oškodovankino zunanjost. V pisnem mnenju je navedel, da je bila zunanjost oškodovanke prizadeta „v manjši meri“, saj take spremembe na telesu pri ljudeh ne vzbujajo močnih čustvenih odzivov, kot so gnus, groza ali pomilovanje. Po oceni izvedenca tovrstna prizadetost zunanjosti oškodovanke ustreza (sodnomedicinskim) merilom za lahko telesno poškodbo.

7. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je obdolžencu očitano ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, v izreku izpodbijane sodbe ohranilo del očitka, da gre pri povrhnjih črtasto-trakastih odrgninah na levi strani vratu za takšne poškodbe, ki so začasno prizadele oškodovankino zunanjost, kar je zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V obrazložitvi sodbe pa se je opredelilo (točka 4), da je (upoštevajoč sodno prakso) spremenilo pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanega dejanja in ga kvalificiralo kot kaznivo dejanje grožnje z grdim ravnanjem. V točki 25 obrazložitve je povzelo gornje bistvene poudarke izvedenskega mnenja dr. B. B. in v točki 27 navedlo, da je izvedensko mnenje v celoti sprejelo. V nasprotju z mnenjem je nato v točki 29 zaključilo, da odrgnine sicer res predstavljajo poseg v telesno celovitost oškodovanke, vendar stopnja oziroma intenzivnost odrgnin dosega le stopnjo sledi poškodbe, torej ne ustreza zakonskim znakom lahke telesne poškodbe. Zato je ravnanje obdolženca prepoznalo kot grdo ravnanje v smislu zakonskega znaka po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V točki 30 je obrazložilo zavestno in voljno komponento obdolženčevega direktnega naklepa, vendar v smeri lahke telesne poškodbe. Po navedenem je mogoče ugotoviti le, da izpodbijano sodbo prežema popolna nejasnost v razlogih o odločilnih dejstvih, vsebinska nasprotja pa je najti tako v opisu dejanja v izreku sodbe v razmerju do pravne opredelitve, kot med izrekom in obrazložitvijo ter med razlogi samimi. Podana je, kot uvodoma že predstavljeno, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

8. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nastanek odrgnin na vratu v posledici domnevnega prijema za vrat ne ustreza zakonskemu znaku oziroma pravnemu standardu prizadetosti zunanjosti oškodovanke, je pri opredelitvi izvršitvenega ravnanja kot kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pritožba zagovornikov utemeljeno uveljavlja, prekoračilo obtožbo. Sodišče je poseglo v opis kaznivega dejanja in očitku dodalo še posebni, t. i. obarvani naklep oziroma namen drugega ustrahovati in vznemiriti, prav tako pa je dodalo še, da se je oškodovanka zaradi obdolženčevega ravnanja počutila prestrašeno in vznemirjeno. Ne iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niti iz obrazložitve obtožnega predloga ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, predvsem ne konstitutivni subjektivni zakonski znak, ki se odraža v posebnem namenu drugega ustrahovati ali vznemiriti. Prvo sodišče je v opis kaznivega dejanja vneslo druge zakonske znake, kot so opisani v obtožbi, in je zato prekomerno poseglo v opis kaznivega dejanja. Pri tem gre za drugo in ne le za drugačno kaznivo dejanje, medtem ko očitek glede obarvanega naklepa sploh ni bil predmet dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, izpodbijana sodba pa predstavlja tako t. i. sodbo presenečenja kot kršitev pravice do obrambe. Razlogi prvega sodišča (točka 28 sodbe), kolikor so razumljivi, tj. da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni bila porušena ter da ni bila kršena določba prvega odstavka 354. člena ZKP, so zmotni. Navsezadnje kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v razmerju do kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (glede na predpisani kazni) niti ni milejše. Po pojasnjenem je pritrditi pritožbi zagovornikov, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. 1

9. Ne glede na ugotovljeno prekoračitev obtožbe prvo sodišče, ki je torej obdolženca spoznalo za krivega, da naj bi ravnal z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke, v izpodbijani sodbi ni navedlo nikakršnih razlogov, ki bi ta posebni namen utemeljevali. V točki 30 obrazložitve je, kot že povedano, zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa utemeljilo zgolj v razmerju do prizadejanja odrgnin na oškodovankinem vratu. Četudi bi bila sprememba pravne opredelitve dopustna (pa ni), bi še v tem delu v celoti umanjkali razlogi o odločilnih dejstvih.

10. Ugotoviti je treba tudi, da je že iz izreka prve razveljavljene sodbe z dne 13. 5. 2021 izpadel očitek, da je obdolženi v danem historičnem dogodku oškodovanko tudi davil. Ker se je zoper prvo sodbo pritožila zgolj obramba, očitku o davljenju, ki ga vsebuje opis dejanja v obtožnem predlogu z dne 26. 8. 2020, v nadaljevanju tega kazenskega postopka ni (bilo) več mesta. Kljub temu sodišče prve stopnje na več mestih izpodbijane sodbe (npr. točke 13, 14 in 23, zlasti pa 16 obrazložitve) razpravlja o davljenju ter verjame skladnima izpovedbama oškodovanke in priče C. C. v smeri davljenja, kar – prvič – ni (več) del obtožbenega očitka in je – drugič – v popolnem nasprotju z zaključki izvedenca sodnomedicinske stroke.

11. V ponovljenem sojenju, ki je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe, bo treba že izvedene dokaze ponoviti, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze in primarno presoditi, ali je historični dogodek, v katerem naj bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, res potekal tako, kot je opredeljen v obtožnem predlogu z dne 26. 8. 2020, modificiranim dne 6. 10. 2022 in nazadnje zastavljen v pritožbi državne tožilke zoper izpodbijano sodbo. Obdolžencu se v teh okvirih očita (še), da je oškodovanko z roko prijel za vrat, s čimer ji je povzročil več povrhnjih črtasto-trakastih odrgnin na levi strani vratu, kar so take poškodbe, ki so začasno prizadele njeno zunanjost.

Kolikor bo ugotovljeno, da je poškodbe oškodovanke res povzročil obdolženec, bo treba sprejeti argumentirano odločitev, ali obstoječe odrgnine na vratu ustrezajo pravnemu standardu, ki je zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ali pa gre le za t. i. sled poškodbe. V tej luči bo treba vrednotiti področno prakso Vrhovnega sodišča, kot primeroma izhaja iz zadeve I Ips 21217/2016, 2 vključno z izhodišči za presojo, ki jih je izpostavilo precedenčno sodišče. 3 Navedlo je, da je opis poškodb vedno treba vrednotiti skupaj z zatrjevano posledico, pri tem pa je v pomembno oporo mnenje izvedenca in njegova ocena posledic posega v telesno celovitost oškodovanca.

Pri presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni moč samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa (sodišče prve stopnje se v točki 29 izpodbijane sodbe opredeljuje glede pravnega standarda začasne okvarjenosti in oslabljenosti dela telesa, ne pa glede začasne prizadetosti zunanjosti oškodovanke) oziroma zdravja ali na začasno zmanjšano zmožnost za delo. Opredeliti se bo treba, ali je v opisanem izvršitvenem ravnanju (prijem za vrat) in posledicah ravnanja (nekaj površinskih odrgnin na vratu v razmerju do celotne oškodovankine prezence na fotografijah v spisu) dopustno prepoznati prizadetost zunanjosti v tolikšni meri, ki dovoljuje kazenskopravno intervencijo, ali pa gre za neznatne in zanemarljive poškodbe, tj. kljub nahajanju na vratu kot v javnosti načeloma izpostavljenem delu telesa.

Sklepno pritožbeno sodišče vendarle dodaja, da je (sodnomedicinsko) mnenje res lahko v oporo, kot je judiciralo Vrhovno sodišče, vsekakor pa je odločitev o subsumpciji konkretnih dejanskih okoliščin pod zakonski standard kot pravno vprašanje v končni fazi vselej pridržana sodišču.

12. Ker je bilo pritožbi zagovornikov treba ugoditi že iz doslej razgrnjenih razlogov, izpodbijano sodbo pa razveljaviti tudi po uradni dolžnosti, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb v pritožbi državne tožilke ter do navedb v pritožbi zagovornikov, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov obrambe in na izpodbijanje verodostojnosti (obremenilnih) prič. Kljub temu je pred ponovitvijo dokaznega postopka vendarle treba pripomniti, da iz dosedanjega dokazovanja izhajata dve diametralno nasprotni in izključujoči si verziji kritičnega dogajanja med obdolžencem in oškodovanko pri zadnjih vratih parkiranega avtomobila, pri čemer za obdolženca obremenjujoča verzija izhaja iz (kolikor toliko skladnih) izpovedb oškodovanke in priče C. C., razbremenilna verzija pa iz (ponovno kolikor toliko skladnih) izpovedb prič D. D., E. E. in F. F. V teku postopka so že odpadli očitki o davljenju, prijemanju za spodnjo čeljust in ustnice ter o rani na desni strani spodnje ustnice. V takem procesnem položaju, ki se najmanj približuje problematiki pravila in dubio pro reo , izvirajočega iz načela domneve nedolžnosti kot jamstva ustavnega in konvencijskega ranga, pa je vprašljivo kategorično stališče, s katerim se utemeljuje zavrnitev obrambnih dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki merijo k izpodbijanju oškodovankine verodostojnosti, češ da gre pri tem za priče, ki niso bile neposredno prisotne ob obravnavanem dogodku. To sicer drži, vendar kolikor lahko (očitna) toksičnost razmerja med vpletenima protagonistoma kot nekdanjima partnerjema kaže na obdolženčev motiv „obračunati“ z oškodovanko, toliko lahko kaže tudi na motiv oškodovanke obremeniti obdolženca v kazenskem postopku in ni nepomembno za oceno njene resnicoljubnosti, predvsem ob upoštevanju podatkov o zavrženjih kazenskih ovadb zoper obdolženca (prilogi B2 – B3). Sodišče prve stopnje bo imelo v novem postopku pred očmi tudi te okoliščine ter bo (bolj) pozorno in pazljivo pristopilo k odločanju o dokaznih predlogih obrambe.

13. Iz pojasnjenih razlogov je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornikov in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Ker je razpravljajoča sodnica v tej zadevi izrekla že dve sodbi, obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, hkrati pa je zavzela jasna stališča o krivdi obdolženca, je višje sodišče odredilo, da se bo nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom (četrti odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo, sledeč izhodiščem in usmeritvam pritožbenega sodišča v tem sklepu, odpravilo ugotovljene procesne kršitve in na podlagi vnovičnega dokaznega postopka znova odločilo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu. Istočasno bo v ponovljenem sojenju moč odgovoriti na pomisleke obrambe, izražene v dosedanjem postopku, na ta način pa sprejeti prepričljivo utemeljeno odločitev.

1 Prim. sodbo VSK II Kp 10731/2014 z dne 7. 11. 2019 in sklep VSL II Kp 37160/2017 z dne 8. 11. 2021.

2 Sodba VS RS I Ips 21217/2016 z dne 24. 3. 2022 (točki 26 – 27 obrazložitve).

3 Prav tam (točka 28).